Pred nekaj dnevi je Libanon pretresla eksplozija amonijevega nitrata, ki je zahteval več kot 100 življenj. To bližnjevzhodno državo že dalj časa pretresajo konflikti med različnimi verskimi skupinami, ki so v sedemdestih letih prejšnjega stoletja prerasli v krvavo državljansko vojno. Libanon ima ob tem precej konfliktne odnose tudi s sosednjimi državami predvsem z Izraelom. Konfliktna in negotova situacija vpliva na vsa področja človekovega ustvarjanja, pri čemer tudi umetnost ni izvzeta. To se kaže v ustvarjanju palestinske umetnice, ki živi v omenjeni državi, in deluje pod psevdonimom Aelia Hazil. Njeno delo zajema področje t.i. post-internetne arhivske umetnosti, ki je močno determinirano z geopolitično situacijo, v kateri umetnica živi. Od torka, 18. avgusta, si je v galeriji K18 mogoče ogledati njeno razstavo z naslovom V iskanju Aelie, ki odpira mnoga vprašanja, povezana s prej omenjenimi temami. Razstava je del programa SobaZaGoste/GuestRoom Maribor, ki poteka v okviru Pekarne Magdalenske mreže.

V napovedniku razstave je med drugim zapisano, da se njeno delo  dotika spremembe epistemiološke podstati sodobne umetnosti. Umetnostno kritičarko Kajo Kraner smo zato vprašali, v čem se spoznanja sodobne umetnosti v času interneta razlikujejo od tistih pred njegovim nastankom: “Obstajajo različne periodizacije sodobne umetnosti. V Sloveniji se je ta pojem začel uveljavljati v devetdesetih, kar je sovpadalo s prisotnostjo interneta, medtem ko se na Zahodu izraz uveljavlja že v šestdesetih letih in se zavleče v sedemdeseta leta, kar pomeni, da nima neposredne povezave s tehnologijo. Lahko rečemo, da gre v prvi fazi za odmik od visoko modernistične umetnosti oz. od umetniške oblike, ki je bila uveljavljena v sredini dvajsetega stoletja. Kot sem že omenila, povezave med  tehnologijo in sodobno umetnostjo ni, saj je slednja zelo širok pojem. Pri delu Aelie Hazil sama uporabljam termin post-internetna umetnost, ki se začne uporabljati po letu 2010. Gre za nov pojem, pri katerem gre za eno izmed različic post-medijskega slikarstva. Prisotnost interneta in digitalnih tehnologij je prepredla vse segmente družbenega življenja in posledično tudi medije, kar se kaže v medijski produkciji. Istočasno so tudi predstavniki mlajše generacije, med katere spada tudi Aelia Hazil, rasli s spletom, kar je posledično vplivalo na njihovo delo.”

Poanta dela omenjene ustvarjalke je, da kot palestinska begunka živi v Libanonu in ne more priti na ozemlje Palestine, kar vpliva na njeno umetniško ustvarjanje, ki ga zaradi svoje fizične odsotnosti lahko izvaja zgolj preko spleta. Kompleksnost geopolitične situacije tako v marsičem vsaj posredno vpliva na njeno delo. “Položaj na Bližnjem vzhodu še dodatno prispeva k vizualizaciji njene vsakdanje izkušnje. Njeno vsakdanje življenje je neločljivo prepleteno s politično, ekonomsko in družbeno situacijo, v kateri živi. Morda za zunanjega opazovalca to ni jasno razvidno, a komunikacija, ki je prisotna v videih, je komunikacija med njo in osebo, ki živi v Izraelu. Stik med njima je mogoč zgolj virtualno, saj je njuno srečanje v realnem prostoru zelo oteženo, ker ne moreta na obisk druga k drugi,” je povedala Kaja Kraner in dodala, da meni, da njeno delo nima tendence, da bi na razlagalni način skušalo pojasniti kompleksnost geopolitične situacije, temveč ponuja zgolj posamezne fragmente, kako le-ta vpliva na vsakdanje življenje.

Slovenski videoumetnik Miha Vipotnik z umetnico iz Libanona sodeluje že vrsto let. Za razliko od Kranerjeve je po njegovem mnenju vpliv palestinsko-izraelskega konflikta na opus Aelie Hazil precejšen. “Komunikacija med Izraelom in Libanonom ni mogoča in je celo kazniva. To je ena izmed ključnih zadev, ki lahko ustvari to “izmišljeno” osebo. Sodelovanje med osebama, ki živita v različnih državah, ni možno in je kaznivo v smislu, da lahko obema onemogoči bivanje na teritoriju, kjer živita,” je dejal Vipotnik. V nadaljevanju je še dodal: “Če človek kot turist pride v Libanon in ima v potnem listu izraelski žig, je to garant, da ne bo mogel vstopiti v državo. Izrael je s tega vidika nekoliko bolj odprt, a še vedno vrši izjemen nadzor in zapletene postopke vstopa v državo. To pomeni, da greš čez rigorozen pregled o tem, kdo si, od kod prihajaš, kje si bil, kam greš in zakaj si tukaj. Postopki preverjanja so dokumentirani že pred tem, saj za tem stoji umetna inteligenca, ki jo servisira določena institucija oz. tajna služba. Podobna zgodba se dogaja v Libanonu, le da je slednji še striktnejši glede prej omenjenega. Tudi ko odhajaš iz države, te vprašajo, ali želiš žig v potni list ali zgolj na list papirja, kar je težje izsledljivo. “

Foto: Andrej Firm

Celoten opus Aelie Hazil je dokumentiran na družbenem omrežju Instagram, kar je predstavitvi razstave poimenovano kot ekscesna dokumentacija. Zanimalo nas je, kaj ta pove o njej. “To je povezano tudi z njenimi predhodnimi izkušnjami in nima neposredne povezave z umetniško prakso. Aelia svoje vsakodnevno življenje konstantno dokumentira, kar presega njeno kariero umetnice. V pogovoru z njo mi je namignila, da je njeno obsesivno dokumentiranje vsakdanjega življenja zelo pogosto pri mlajših generacijah. Po njenem mnenju je to posledica strahu, ki je močno prisoten v njeni kulturi oz. je povezan z dejstvom, da je Palestinka. Gre za konstantno nevarnost, da se bo obstoječe stanje prekinilo in da se bodo porušili spomeniki ter, da se bo zgodovina izbrisala. Boji se tudi tega, da se bo morala izseliti iz domačega okolja,” je v zvezi s tem povedala Kranerjeva.

Posebej zanimivo pa je dejstvo, da je za svoje umetniško ustvarjanje uporabila Instagram, ki v javnosti bolj kot orodje umetnikov slovi kot pripomoček ljudi iz estrade oz. t.i. influencerjev. “Veliko umetnikov mlajše generacije uporablja to družbeno omrežje. To je povezano s tem, da Hazil precej težko fizično potuje, po drugi strani pa je tudi posledica dejstva, da ima kot umetnica mlajše generacije omejen dostop do umetniškega sistema oz. do galerij, preko katerih bi lahko svoje delo posredovala javnosti. Instagram je zelo demokratičen medij, kar se je izkazalo v obdobju karantene, ko so tudi uradne institucije svoje vsebine pričele dajati na splet. V nasprotnem primeru moraš galerijo fizično obiskati, a to v Sloveniji počnejo le turisti in profesionalni umetniki. Do vsebine na spletu pa lahko dostopaš povsod, kar je za publiko, ki ne obiskuje galerij, precej lažje,” je dejala Kaja Kraner.

Zanimivo razlago instagramovskega fenomena pa je podal Vipotnik: “Instagram je bolj razširjen kot Facebook. Ob tem je tudi kreativno zanimivejši za povprečnega uporabnika, ki objavlja zgolj slike. Ne glede na to, da za tem stoji korporacija, ki ima neko politično držo, in preprečuje širjenje določenih idej, je še vedno bolj odprt od Facebooka, ki določa, kaj lahko kdo objavi. Ne govorim zgolj o žalitvah, saj je ključno, kako je medij uporabljen. Instagram spremlja veliko več ljudi kot Facebook, saj je bolj dostopen. Ključna je beseda insta, ki pomeni trenutek, ko lahko nekaj spremenimo oz. sprožimo. Na drugi strani je Facebook v zatonu, medtem ko gre pri Instagramu za sledilce, ki ustvarjajo nov prostor, v katerem se uporabniki identificirajo. Facebook funcionira na enak način, ampak ima drugačen pristop. Tudi muzeji in galerije uporabljajo oba medija, pri čemer je Instagram veliko bolj razvit.” Na tem mestu moramo reči, da Aelia Hazil uporablja družbena omrežja na zelo inovativen način.

Foto: Andrej Firm

Njeno ustvarjanje posredno odslikava tudi, kako je internet sooblikoval našo družbo. “Govori o tem, kako internet oz. digitalni mediji vplivajo na kulturo, s čimer spreminja percepcijo identitete. Če slednja na internetu deluje še bolj umetno, to omogoča razmislek o dejstvu, da je identiteta v osnovi umetna in kultura prav tako. Kot virtualne pa označuje tudi politične meje, saj govori na kakšen način se novi mediji prepletajo s kulturo in jo spreminjajo. To se navezuje predvsem na spremembe v percepciji časa in prostora. Na drugi strani pa ti mediji omogočajo redefinicije pojmovanj specifičnih pomenov, ki so vezane na preteklost in druge medije.”

Kranerjeva in Vipotnik ob tem tudi poudarjata, da je takšno ustvarjanje posledica programske opreme, ki je ljudem na voljo, in jim omogoča, da so kreativni v virtualnem prostoru. S tem si ustvarjajo ideje in prostore, ki jih je drugače nemogoče ustvariti. “To, kar zdaj vidimo, je izjemno primitivno, ampak je fragment tega, kar se bo razvijalo tudi naprej. Umetnik je v tem smislu podoben arhitektu, ki mora najprej postaviti prostor bivanja. Lep primer tega je tudi filmska industrija, ki z visoko tehnologijo in izredno dragimi stroji počnejo to, za kar mi mislimo, da je film, a je v bistvu računalniško obdelana slika. Ta svet je popolnoma isti, razlika je le v tem, da ga oni kreirajo na podlagi pravljičarstva oz. literature. Na ta način so skozi zgodovino kreirali nove svetove in iz literature vlekli nianse nadrealizma, ki tam obstajajo. Umetniki, kot je Aelia, pa uporabljajo veliko bolj preproste stvari, pri čemer je pomembno to, da ljudje uporabljamo zelo majhen del razuma. Pomembno je, da s tehnologijo začnemo procese, ki lahko vplivajo na realnost. S tem lahko spremenimo svet, a tega ne naredimo zaradi denarja, tako kot to počne film, temveč zaradi komunikacije. Videoumetnost je pomemben del umetnosti, saj je video spremenil odnos do tega, kar je dejansko možno. Razstava je postavljena na podoben način, kot funkcionira spomin, to je s posameznimi delčki, s katerimi sestavljamo svet. Ona vstopa v druge prostore in zgradi svoj prostor, kot ga vsi želimo zgraditi. Zastavlja si vprašanja, kaj je prihodnost, kam gremo in od kod prihajamo,” je svoje videnje razstave predstavil Vipotnik.

Miha Vipotnik (levo) in Kaja Kraner (desno)

Njen opus zaznamujejo predvsem strahovi pred razseljevanjem in migracijo, kar je povezano z obsesivnim dokumentiranjem dežele, ki je ne more obiskati, in predstavlja podlago za njena umetniška dela. Vendar virtualno obiskovanje preko Googla ni bilo mišljeno kot umetniško delo, ampak je povsem spontano želela obiskati prostor, kar je tudi dokumentirala. To je najbolj vidno v videu z naslovom 1001 pogled na Palestino. Njeno delo odraža tudi težavnost potovanj iz Libanona, saj ne more dobiti niti vize, da bi potovala v eno izmed evropskih držav. Na tem mestu moramo izpostaviti dejstvo, da  ji to onemogočajo države članice EU-ja. “Prihod umetnikov iz Libanona v Slovenijo je bil nemogoč, saj sem moral vse birokratske podrobnosti urejati preko Madžarske, kajti Slovenija tam nima veleposlaništva. Imeli smo mesec in pol časa, da jih pripeljemo v Maribor. EU namreč funkcionira tako, da morajo vse države članice odobriti vizo, česar pa države, ki ležijo ob zunanji schengenski meji, ne želijo storiti. V Nemčiji, Franciji in Veliki Britaniji pa glede tega ni nikakršnih problemov, a odločitev mora biti sprejeta soglasno,” je križe in težave glede sodelovanje z libanonskimi umetniki opisal Vipotnik.

Razstavo si bo v času Festivala Lent mogoče ogledati med 17. in 22. uro, od 30. avgusta do 18. septembra pa med 14. in 18. uro.

Primož Soban