Sinoči je na dvorišču Vetrinjskega dvora potekal koncert skupine Bakalina Velika. Koncert je bil posvečen novejšim pesmim, ki so bile izdane na albumu Prvi krajec. Večji del prireditve je minil v znamenju dežja, bliskanja in grmenja. “Že na petkovem koncertu v Kamniku nas je pošteno pralo, tako da lahko rečemo, da imamo deževno turnejo,” se je pošalil frontmen zasedbe Jani Kutin.

Bakalina Velika večino svojih pesmi zajema iz sveta neokrnjene narave, ki je značilno za Tolminsko hribovje. Osrednji motiv njihovih pesmi je človekovo razmišljanje o nastanku sveta in njegov prvinski način dojemanja narave in preživetja v njej. Navkljub svojemu ruralnemu izvoru se njihove pesmi skladajo tudi z urbanim okoljem, kar se je potrdilo tudi sinoči, ko se je publika kljub slabemu vremenu veselo zibala v ritmih njihove glasbe.

Glasbeno popotovanje se je pričelo s Čudežn sviet, ki opeva naravne lepote in tistega ali tisto, kar jih je ustvarilo. Temu so sledile nekoliko bolj osebno izpovedne oz. ljubezenske pesmi in tudi pesem o žledu, ki je pred šestimi leti pustošil in uničeval slovenske gozdove. Posebna pozornost je posvečena živalim, za katere člani zasedbe pravijo, da smo si z njimi bolj podobni, kot si mislimo. To je prišlo do izraza tudi v pesmi Zadnji sprehod, kjer je bilo mogoče slišati oglašanje volka, kar je je še dodatno ustvarilo občutek prvinskosti.

Foto: Primož Soban

Ob tem moramo omeniti, da je Bakalina Velika razmeroma mlad bend, ki še nima tako dolge tradicije, saj je Kutin pri svojem preteklem ustvarjanju sodeloval zgolj z Renato Lapanjo, ki tudi v novi zasedbi igra harmoniko. Omenjenima so se pridružili še njegov brat Samo, ki med drugim igra bas in akustično kitaro, bobnar in tolkalist Marjan Stanić, vokalistka Bogdana Herman, kitarista Matej Magajne in Dejan Lapanja ter Andrea Pandolfo, ki igra na trobento, krilni rog in klavir. Vsi našteti tvorijo udarni kolektiv, za katerega se zdi, da ga pri izvajanju svoje glasbe ne more zaustaviti prav nič, kar se je potrdilo tudi sinoči, ko so odrske luči zaradi dežja kar dvakrat ugasnile, a to ni omajalo odločenosti skupine, da koncert izpelje do konca. Navkljub svoji odločnosti pa iz besedil več kot očitno veje zavedanje, da je človek proti naravi nemočen, zato mora ohraniti svojo skromnost in ponižnost v smislu njenega spoštovanja, saj je od nje odvisen tudi njegov pridelek. “Včasih so v naših krajih žegnali krave. Danes tega ne počno več, zato imamo težave s točo in ostalimi vremenskimi nevšečnostmi,” je v svojem slogu dejal Jani Kutin.

Bakalinina posebnost je tudi petje v narečju, kar smo od slovenskih izvajalcev doslej poznali le pri Iztoku Mlakarju, ki prav tako prihaja iz severnoprimorskega konca. Narečno petje ustvarja nalezljiv občutek domačnosti, ki ga v vse bolj odtujenem svetu tako rekoč ni več mogoče opaziti.

Kot obiskovalec sem morda pogrešal kakšno pesem več iz kakšnega izmed prejšnjih albumov, a je bil zaključek vendarle udaren z njihovim najbolj prepoznavnim hitom Banda kravatarska, ki je dodobra razgrel občinstvo. Pesem govori o birokratskih ovirah, ki jih pred kmeta postavlja slovenska in evropska birokracija.

Primož Soban