Slovensko politično prizorišče je v času tretje Janševe vlade v stanju nenehne politične napetosti. Takšno stanje ni posledica zgolj permanentne epidemije koronavirusa in negotovih mednarodnih razmer, temveč odgovornost zanj nosijo predvsem domači politični akterji. Če protestniki po svetu rušijo kipe znanih osebnosti, ki so v preteklosti zagovarjale in se okoriščale s sužnjelastništvom, se je v Sloveniji vlada z novo medijsko zakonodajo odločila rušiti javno Radiotelevizijo (RTV), ki v Sloveniji med drugim skrbi tudi za audiovizualno kulturno dediščino. Uničevanje kulturne dediščine je odraz primitivnosti in nazadnjaštva, ki družbo tako rekoč vrača na stopnjo plemenske ureditve.

Zares neverjetno je, kako negativen odnos do javne RTV ima desni pol slovenske politike. Pri tem je zelo zanimivo, da je zanj omenjena institucija relikt socializma, čeprav je zlasti njen informativni program nastal navkljub nasprotovanju političnega vrha iz Beograda. Pred nastankom slovenskega TV-dnevnika so slovenski gledalci informacije prejemali izključno iz srbske prestolnice. Zanimiva zgodovinska vzporednica se nam izriše tudi ob vladni nameri, da bi iz sistema RTV-ja izločila oddajnike in zveze, ki jih je med desetdnevno vojno leta 1991 napadala tudi Jugoslovanska ljudska armada (JLA). Očitno imajo tisti, ki pravijo, da se zgodovina ponavlja prvič kot tragedija in drugič kot farsa še kako prav. S predlagano rešitvijo Janez Janša televiziji odreka vlogo, ki jo je slednja odigrala v času osamosvajanja. Le kam bodo ob morebitnem propadu RTV-ja preselili del arhiva iz tistega obdobja? Morda v klet na Trstenjakovi.

Stavba, v kateri je sedež RTV Slovenija. Foto: Wikipedija

Mešane odzive v javnosti sproža tudi predlog, po katerem bi se del naročnine razdelil med preostale medije. Glede na predlagano kulturni minister Vasko Simoniti ljudi deli na dve kategoriji, in sicer na naivneže in realiste. Prvi so mnenja, da bi del kolača lahko dobili tudi preostali mediji, drugi pa, da bo večji del denarja šel predvsem za financiranje televizije, ki je na tem mestu ne bi omenjali. Avtor teh vrstic se boji, da ni daleč dan, ko bo tudi večina športnih prenosov zgolj na omenjenem strankarskem mediju. Precej klavrn se zdi tudi argument oz. zahteva nekaterih poslancev vladajoče Slovenske demokratske stranke (SDS), da na nacionalki niso posneli dovolj filmov o osamosvajanju Slovenije, pri čemer si človek ne more pomagati, da ob tem ne bi pomislil na prakso v nekdanji Jugoslaviji, ko se je precej finančnih sredstev namenjalo za snemanje partizanskih filmov, ki so na skorajda mitološki način prikazovali sicer legitimen in veličasten odpor proti okupatorju, ki ga desno usmerjeni politiki, publicisti in zgodovinarji tako radi omalovažujejo, čeprav bi sedaj radi na enak način ustvarili neko novo osamosvojitveno mitologijo.

Vse zgoraj omenjene nebuloze pa seveda ne bi bile mogoče brez podpore koalicijskih partnerjev SMC-ja in DeSUS-a, ki se že od marca na oltarju domovine sprenevedata o svoji dejanski vlogi znotraj koalicije. Njuni poslanski skupini v zadnjem mesecu delujeta po načelu “nič ne vidim, nič ne slišim.” Za SMC se zdi, da so se morda celo že sprijaznili z izpadom iz parlamenta, ki jim ga za naslednje volitve napovedujejo javnomnenjske ankete, medtem ko predsednica DeSUS-a Aleksandra Pivec podcenjuje mnenje volivcev in članstva stranke ter še naprej trmasto vztraja pri obstanku v vladajoči koaliciji. Z realnostjo se bo najverjetneje srečala šele na volitvah, a tedaj bo zanjo najverjetneje že prepozno.

Volitev tako verjetno ne bo še vsaj dve leti oz. do leta 2022, ko se bo aktualni predsednik vlade v predvolilni kampanji čez vse pretege hvalil, kako je kot edini Slovenec v zgodovini dvakrat predsedoval Evropskemu svetu in se uspešno spopadal s pandemijo koronavirusa. Njegove trditve bodo kritično ovrednotili volivci, za katere upamo, da je med njimi več realistov kot naivnežev.

Primož Soban