V torek zvečer se je na vrtu Muzeja narodne osvoboditve Maribor odvijal dogodek z naslovom Prostovanje: Manufacturing consent. Slednje predstavlja tudi naslov istoimenskega dokumentarnega filma, ki je nastal na podlagi knjige Manufacturing consent: The political economy of mass media (Ustvarjanje soglasja: Politična ekonomija množičnih medijev)  svetovno znanega ameriškega lingvista, intelektualca in političnega aktivista Noama Chomskega ter ameriškega ekonomista Edwarda S. Hermana. Pred projekcijo filma je o njegovi vsebini in delovanju medijev potekal tudi pogovor z Maticem Primcem, ki je analiziral glavne poudarke, ki sta jih v svojem delu izpostavila prej omenjena avtorja. Pogovor je vodila direktorica Pekarne Magdalenske mreže Urška Breznik.

Če za medije v totalitarnih oz. avtoritarnih režimih velja, da je njihovo poročanje močno okrnjeno oz. cenzurirano, moramo ob tem reči, da tudi mediji v zahodnih (beri kapitalističnih) državah niso povsem avtonomni oz. objektivni. Njihovo poročanje je namreč odvisno od petih filtrov, skozi katere se morajo informacije prebiti, da lahko sploh pridejo v javnost. Glede omenjenega je Primc dejal, da obstoj teh petih filtrov ljudi vodi v popačeno sliko sveta. Tipičen primer takšnega poročanja je bil, da ima Saddam Hussein orožje za množično uničevanje, kar se je kasneje izkazalo za popolnoma neresnično, vendar je bila škoda že storjena. Takšne novice v javnost ne pridejo po naključju, temveč služijo kot propagandni aparat za centre moči.

Primc je kot prvi filter navedel lastništvo medijev, saj lastniki s svojim finančnim vložkom mediju omogočijo doseg čim večjega števila ljudi. To zanje predstavlja dodaten hendikep, saj morajo s svojim poročanjem zadostiti predvsem interesom lastnikov oz. vlagateljev. Na drugem mestu sledijo oglaševalci, ki medijem prinašajo denar oz. so njihov največji vir zaslužka, pri čemer marsikdo zmotno misli, da se mediji financirajo z naročninami. Ob tem je zanimivo dejstvo, da tudi potrošniki neradi kupujejo časopise, v katerih ni oglasov. Kot tretji filter avtorja navajata selektivno izbiro novic. Klasičen primer takšnega selekcioniranja predstavlja molk o genocidu v Vzhodnem Timorju, ki se je zgodil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, a se o njem v ameriških medijih dolgo časa ni poročalo, saj je vojska indonezijskega voditelja Suharta, ki je bila odgovorna za številne pokole, veljala za ameriškega zaveznika. Na drugi strani pa so v časopisih dnevno kraljevali naslovi o grozodejstvih, ki so se pod režimom Rdečih Kmerov oz. njihovega voditelja Pol Pota dogajali v Kambodži.

Zadnja dva filtra sta t.i. flak in antikomunizem, ki pa ga je po koncu hladne vojne zamenjala vojna proti terorizmu. Dobeseden prevod besede flak je protiletalski top, v praksi pa dejansko pomeni izogibanje kritiki tistih, s strani katerih se bojiš, da boš napaden, pri čemer bi njihovi napadi lahko imeli finančne posledice in ugled medija. Vse omenjeno omogoča, da si lahko politične elite izberejo skupnega sovražnika. To ima za posledico, da je v imenu boja proti njemu dovoljeno tako rekoč vse.

Primc se je v predstavitvi filma dotaknil tudi slovenskih medijev, ki so se po njegovem mnenju v zadnjem času precej fragmentirali in na ta način vsak zase prodajajo svojo vsebino. Poudaril je še, da so nekateri v tem času določili tudi skupnega sovražnika in pri tem največkrat izbrali begunce. Opozoril je tudi, da so večino lažnih novic uspešno prodali tradicionalni mediji, medtem ko bi lahko t.i. fake news portali postali celo moteči pri širjenju konsenza, ki ga promovirajo politične elite.

Primc se je dotaknil še usode Juliana Assangea, o katerem mediji praktično več ne poročajo, čeprav je v Veliki Britaniji zaprt že eno leto in so mu kršene vse človekove pravice. Tudi na tem primeru se vidi, da zahodne demokracije omenjenega pojma ne jemljejo resno oz. ga upoštevajo le, ko to ustreza njim.

Za konec so se dotaknili tudi dejstva, da novinarji ene izmed medijskih hiš obiskujejo posebne delavnice o tem, kako o ljudeh izbrskati čim več zasebnih informacij. Na vprašanje Urške Breznik, zakaj takšna afiniteta do osebnih zgodb, je Primc odgovoril, da slednje veliko bolj zadenejo v srce. Kot eno takšnih je izpostavil tudi zgodbo o Violeti Tomić, ki so jo pred leti slikali na dopustu in nato izpostavljali, da kaže svoje mednožje, čeprav je samo sedela na trajektu, a tega enostavno niso povedali na ta način. Takšno poročanje seveda ni zraslo na slovenskem zelniku, temveč ga je do potankosti razvila ameriška korporacija Fox.

Za zaključek lahko zapišemo, da je omenjeni dogodek o medijih razkril vse, kar smo želeli vedeti, pa si nismo upali vprašati. Končajmo pa z mislijo enega izmed udeležencev: “Laž prepotuje pol sveta, preden si resnica sploh obuje čevlje.”

Primož Soban