Dogodki, kot so vojne, revolucije in pandemije običajno spremenijo marsikaj. Ko se končajo, se ponavadi spremeni državna ureditev, ozemlje države ali način življenja. Slednji je po koncu epidemije zagotovo nekoliko drugačen, kot je bil pred njo. V trgovine, banke, lekarne in javne ustanove hodimo z maskami in si pred vstopom vsakič razkužimo roke. Navkljub dejstvu, da se v medijih pojavlja krilatica, da se življenje vrača “v stare tirnice,” se mi zdi, da je v zraku mogoče čutiti neko drugačno vzdušje, kot je bilo še v januarju.

Kljub številnim spremembam pa nekatere stvari ostajajo stalnica. Takšen primer je tudi diskurz o političnem delovanju Janeza Janše, pri čemer se javnost že vse od afere Depala vas tradicionalno razdeli na tiste, ki po božje častijo njegov lik in delo, ter one, ki se jim prvak SDS-a zdi daleč najslabši politik v slovenski zgodovini. Hote ali nehote tako vsi po vrsti postanemo ujetniki diskurza med janšizmom in antijanšizmom, ki mu zaenkrat še ni videti konca. Demokratično usmerjen politik bi takšno situacijo lahko presekal sam z odhodom iz političnega življenja, a kaj takega bi bilo od Janše iluzorno pričakovati. Tako se vedno bolj dozdeva, da bomo državljani ostali njegovi talci vse do tedaj, ko bo aktualnemu slovenskemu premierju politično udejstvovanje onemogočeno zaradi visoke starosti ali zdravstvenih težav. Vzdušje nenehne politične napetosti bi lahko bog ne daj presekala celo državljanska vojna.

Tretji Janševi vladi sicer moramo priznati, da se je z vidika javnega zdravja razmeroma uspešno spopadla z epidemijo, čeprav je poleg splošne koristi preko nabave medicinske opreme zasledovala še korist nekaterih posameznikov. O tem je bilo že veliko povedanega in napisanega, zato se te teme na tem mestu ne bomo podrobneje lotevali. Dejstvo pa je, da si je SDS ob prihodu na oblast za tarčo izbrala medije in nevladne organizacije. Glede prvih je jasno, da med njimi in Janšo res ni kakšne pretirane ljubezni (izjema so seveda satelitski mediji stranke SDS). Če vlada meni, da medijski trg v Sloveniji ne deluje primerno, bi se lahko tega problema lotila še kako drugače kot z infantilnim pisanjem Svetu Evrope o tem, da imamo pri nas še vedno “komunistične” medije. Lahko bi imenovala posebno komisijo strokovnjakov za medijski trg, ki bi se lotila omenjene tematike. Pisanje v famozni depeši si sam razlagam tako, da vlada ni zadovoljna zlasti z medijsko krajino na področju tiskanih medijev oz. dnevnikov, saj na Slovenskem trenutno nimamo desno usmerjenega dnevnika, kakršen je bil v obdobju pred drugo svetovno vojno časnik Slovenec, ki mu je protiutež predstavljal liberalni Slovenski narod. Obstoj omenjenih časnikov je za marsikoga še danes zgleden primer uravnotežene medijske krajine, čeprav sta bila oba mnogokrat zgolj propagandni trobili katolicističnega in liberalnega tabora.

Janez Janša Foto: Wikipedija

Druga tarča so nevladne organizacije (NVO), ki jih trenutna koalicija po madžarskem zgledu smatra za “Sorosove plačance,” ki brez posebnih učinkov črpajo davkoplačevalski denar. Financiranje NVO-jev je nedvomno izjemno kompleksna problematika, ki ji je v družbi namenjene premalo pozornosti. Nevladniki svojo pozornost običajno namenjajo t.i. marginaliziranim skupinam, na katere država oz. njene institucije velikokrat pozabijo, njihovi problemi pa so zelo pogosto prezrti tudi s strani gospodarstva, saj reševanje tovrstnih problemov ne prinaša velikih dobičkov. Ob tem pa seveda moramo poudariti, da lahko NVO-ji podobno kot gospodarstveniki razdelijo toliko denarja, kolikor ga uspejo dobiti na posameznih razpisih, ki so običajno njihov glavni vir financiranja. Pomembno besedo glede slednjega ima vsekakor vlada, saj razpise pripravljajo posamezna ministrstva ali vladni uradi.

Veliko razburjenja je v javnosti povzročila odločitev Urada vlade za komuniciranje (UKOM), ki je od nevladnikov najprej zahteval odstop od pogodb za projekte, ki so že bili odobreni, sedaj pa jim ne izplača denarja za izvedbo projektov. Omenjeni primer je zagotovo očiten odraz tega, da vlada recesijo povezano z epidemijo izkorišča za obračunavanje s tistimi, ki imajo drugačno svetovnonazorsko opredelitev od vladajoče stranke. O tem ni nobenega dvoma.

Podobno kot za časa druge Janševe vlade smo tudi tokrat (pričakovano) priča razmeroma množičnim protestom, ki potekajo na kolesih. Ni mogoče dvomiti o tem, da so upravičeni, čeprav se zdi, da bi se lahko demonstranti na ulice zgrnili tudi ob kakšni odločitvi Šarčeve, Cerarjeve ali celo vlade Alenke Bratušek. Pred osmimi leti se je ob podobnem dogajanju zdelo, da so politične kariere Janeza Janše, Franca Kanglerja in Zorana Jankovića tako rekoč pred propadom, a so se omenjeni ponovno zavihteli ali vsaj obdržali pomembne položaje, ki so jih zasedali pred tem. Upamo, da bo tokrat drugače, saj je ujetost med janšizmom in antijanšizmom za slovensko družbo na dolgi rok pogubna.

Primož Soban