Pozno popoldne je v Glazerjevi dvorani v Univerzitetni knjižnici v Mariboru potekala predstavitev knjige z naslovom Gospod Leon Štukelj in Tovarišija, avtorjev Ivana Čuka, Aleksa Lea Vesta in Alenke Puhar. Pogovor z omenjenimi avtorji je moderiral upokojeni novinar Franček Jauk. Na predstavitvi je bilo mogoče opaziti številne znane obraze iz sveta športa, novinarstva in politike. Nekoliko pa žalosti dejstvo, da na dogodku ni bilo mogoče opaziti nobenega zgodovinarja.

Dogodek se je začel z recitalom pesmi, ki jo je napisal Andrej Brvar, in govori o njegovem srečanju z olimpionikom. Odlomek iz Štukljevih spominov na njegovo mater je prebral tudi eden izmed njegovih pravnukov. Nato sta do besede prišla dva od treh avtorjev. O svojih prvih srečanjih z Leonom Štukljem je spregovoril dr. Ivan Čuk, ki je dejal, da ga je prvič videl na t.i. Šalamunovem memorialu, kjer je bil Štukelj redni obiskovalec, saj je z zanimanjem opazoval nastope mladih telovadcev. Njegova prisotnost tudi njim ni ušla izpod očesa. Čuk je ob tem povedal še, da  tedaj še ni poznal njegove življenjske zgodbe, saj ga je zgodovina pričela zanimati kasneje. Z življenjem velikega olimpionika se je seznanil, ko je prebral njegovo knjigo Mojih sedem velikih tekmovanj. “Tedaj sem prvič spoznal, da Nadia Comaneci (znamenita romunska telovadka op. a.) ni bila prva, ki je za svojo vajo dobila oceno 10, temveč je to bil Slovenec Leon Štukelj.”

V nadaljevanju je Čuk spregovoril o njegovem življenju po koncu druge svetovne vojne, ko ga je tedanja oblast obtožila kolaboracije z okupatorjem in ga po Zakonu o prekrških zoper narodno čast obsodila na zaporno kazen, a je bil kasneje oproščen, toda kljub temu ni smel več opravljati sodniške službe. Pri tem je posebej zanimivo dejstvo, da ga je kot priča najbolj obremenila njegova svakinja, s katero do konca življenja nista več spregovorila, a so njuni otroci kljub temu ohranjali stike. Pravi vzrok za zamero oblasti pa je bilo njegovo nestrinjanje oz. odrekanje legitimitete tistim članom Sokola, ki so pristopili k Osvobodilni fronti. Štukelj je bil namreč že pred vojno seznanjen s Stalinovimi čistkami, ki so se dogajale v Sovjetski zvezi, zato je bil do kakršnega koli sodelovanja s komunisti izjemno zadržan.

Leon Štukelj foto: Wikipedia

Do besede je prišla tudi Alenka Puhar, ki je bila pionirka v raziskovanju Štukljevega zasebnega življenja in ga je tudi pogosto obiskovala, čeprav ni bila športna novinarka in je niso zanimali njegovi športni dosežki. “Imam nos za t.i. neosebe, ki so bile po vojni izločene iz javnega življenja. Z Leonom sva se pogosto pogovarjala tudi o smrtni kazni, ki ji je zelo ostro nasprotoval,” je poudarila Puharjeva. Dodala je še, da si je že od nekdaj prizadevala osvetljevati temne kotičke v “hiši, v kateri živimo.”  Za nekoliko bolj sproščen konec pa je poskrbel član Rotary kluba Maribor in psiholog Aco Prosnik, ki je povedal, da je bil Štukelj že v obdobju med obema vojnama zagret rotarijevec in soustanovitelj omenjenega združenja leta 1991.

Knjiga z naslovom Gospod Leon Štukelj in Tovarišija bo zagotovo odstrla marsikatero tančico skrivnosti iz življenja tega velikega Slovenca, čeprav se ne moremo znebiti vtisa, da so ga avtorji skušali nekoliko tendenciozno narediti za žrtev prejšnjega sistema, na kar Štukelj sicer ni pristajal.

Primož Soban