Državljanke in državljani dežele na sončni strani Alp smo bili v ponedeljek priča novemu velikemu poku, ki je bil za marsikoga zelo presenetljiv, a najbolj presenečeni so očitno bili Šarčevi koalicijski partnerji. Ti so se kar naenkrat znašli pred dejstvom, da bodo morali pakirati kovčke in se odpraviti na predčasne volitve, če seveda nekateri izmed njih ne bodo sklenili koalicije z Janezom Janšo. Premier Šarec in del javnosti je  kot edino možnost iz nastale situacije nakazal predčasne volitve. A ob tem se moramo vprašati, kaj bi slednje sploh spremenile.

Na tem mestu se ozrimo v leto 2018, ko smo na državnozborskih volitvah izvolili sedanjo sestavo Državnega zbora. Tedaj je bilo vsakemu povprečnemu političnemu analitiku jasno, da bo pot do vlade izjemno naporna, saj sta potencialni zaveznici Janševe SDS (SNS in NSi) dobili premalo glasov za oblikovanje desne vlade. Tudi drugouvrščena LMŠ je imela zgolj 13 poslanskih mandatov, kar je precej manj od predhodnic, ki so vodile vlado v prejšnjih mandatih. To je pomenilo, da zadostne večine za oblikovanje stabilne vlade praktično ni, kar pa strank SD, SMC, DeSUS, SAB in Levica ni odvrnilo od tega, da ne bi podpisali koalicijske pogodbe oz. projektnega sodelovanja. Za koalicijski peterček je bila želja po delovnih mestih na ministrstvih očitno močnejša od bojazni pred šibko vlado, medtem ko je Levica k zadevi pristopila nekoliko bolj načelno in manj koristoljubno ter se zavezala zgolj k sodelovanju pri posameznih projektih.

Marjan Šarec foto: Wikipedija

Zgoraj napisano pomeni, da so poslanci že tedaj imeli na mizi možnost novih predčasnih volitev, za katere pa se zaradi domnevne izčrpanosti strankarskih blagajn in morebitnega gneva javnosti niso odločili, čeprav menim, da so bile možnosti za resnične spremembe tedaj bistveno večje, kot so danes. Zanimivo je, da si Šarec želi, da državljani ponovno volimo poslance, čeprav javnomnenjske ankete kažejo, da bi moral v primeru morebitne zmage ponovno sestaviti koalicijo z vsaj dvema istima koalicijskima partnerja, ki jima sedaj očita, da sta zamajala vladni čoln. Stranke, ki so po njegovem mnenju bile nesposobne korenitejših reform, bodo očitno tudi v prihodnosti njegova neizbežna težava. Oblikovanje levosredinske vlade si je izjemno težko predstavljati predvsem v primeru, če bi iz parlamenta izpadel DeSUS. V tem primeru bi ponovno bili pred podobno situacijo, ki smo ji bili priča leta 2018.

Šarčevega odstopa tako ni mogoče razumeti kot iskrene želje po spremembah, temveč ravno nasprotno kot željo po ohranjanju statusa quo, v katerem bi se povečalo zgolj število njegovih poslancev. Pri tem nam na misel pride citat ameriškega pisatelja Marka Twaina, ki pravi, da če bi volitve kaj spremenile, bi bile prepovedane. Modrost, ki se je njegovi svetovalci v kabinetu z Damirjem Črnčecem na čelu še kako dobro zavedajo.

V nekdaj vladajoči SMC, pa tudi v DeSUS-u in SNS-u so se več kot očitno ustrašili nove prerazdelitve kart in so “antijanša” refleks zamenjali z nagonom po ohranitvi poslanskih stolčkov, ki bi jih lahko pripeljal v naročje osebe, ki je bila zanje nedavno še persona non-grata. Za omenjene tri stranke bi bilo oblikovanje nove vladne koalicije bržkone zgolj odlog zelo verjetnega izpada iz parlamenta, ki bi sledil čez dve leti. Obstoj lastne stranke bi tako žrtvovali na oltarju politične stabilnosti. Med kladivom in nakovalom so se znašli tudi v SAB-u, a je ob tem treba poudariti, da so se iz podobnega položaja čudežno rešili že v letih 2014 in 2018.

Za zaključek lahko zapišemo, da je zadnji ponedeljek v januarju pomenil začetek igre, ki je zastavljena tako, da bo na koncu zmagal Marjan Šarec. Ali bo niti igre držal v svojih rokah, bo vidno v prihodnjih tednih in mesecih.

Primož Soban