Za vlado Marjana Šarca je dobro leto dni vladanja. Lahko bi rekli, da se je premier v tem času izkazal predvsem kot spreten govornik, medtem ko mu operativne naloge gredo podobno slabo od rok kot njegovim predhodnikom. Po pričakovanjih se je pri sodelovanju z Levico zapletlo pri socialnih vprašanjih oz. pri dodatku za delovno aktivnost in odpravi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Sam osebno nad tem nisem presenečen, saj je ideološka pozicija Levice in LMŠ-ja pri teh vprašanjih diametralno nasprotna.

Glede ukinitve dodatka za delovno aktivnost sem se nekoč že razpisal, zato bi ob tej priložnosti dodal zgolj to, da nimajo vse državljanke in državljani možnosti delati na dobro plačanih delovnih mestih, zato jim preostane zgolj to, da po načelu vsako delo je častno, sprejmejo kakršnokoli delovno mesto, čeprav to ne ustreza njihovi izobrazbi in delovnim zmožnostim. Zaradi tega nekateri poiščejo alternativo v socialnih transferjih in dodatkih za delovno aktivnost, saj verjamejo, da si bodo s prostovoljskim delom izboljšali svoje zaposlitvene možnosti. Predsednik vlade in pristojna ministrica se s to situacijo očitno še nista srečala, zato sta mnenja, da so zaposleni lenuhi, ki si ne želijo najti dela. Mimogrede, višina sredstev namenjenih za javna dela v letu 2019 je znašala 15 milijonov evrov, kar  je za 10 milijonov evrov manj kot leto poprej. Ministrica Ksenija Klampfer pa zdaj obljublja, da bo privarčevani denar z ukinitvijo omenjenega dodatka namenila ukrepom aktivne politike zaposlovanja, čeprav strošek, ki ga je za državni proračun predstavljal dodatek za delovno aktivnost, skupaj ne presega dveh milijonov evrov.

Marjan Šarec Foto: Wikipedia

Zanimiva zgodba bo tudi sprejetje zakona o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki bi lahko bilo dokončna točka razhoda z Levico. Pri tem vprašanju Šarec z metaforo o peki krofov opozarja na prezgodnje rožljanje z odtegnitvijo podpore vladi. A dejstvo je, da če v letu dni ni bilo storjenega prav nobenega koraka v smeri izpolnitve omenjenega ukrepa, ki je zapisan celo v koalicijski pogodbi, potem bi se verjetno vsak razumen človek vprašal, ali še želi sodelovati s takšno vlado in koalicijo. Ob tem prav tako ni nobenega zagotovila, da bi se lahko dopolnilno zdravstveno zavarovanje odpravilo v prihodnjih letih. Navkljub dejstvu, da premier govori o morebitnem prehlajenem testu zaradi prepogostega odpiranja vrat, si lahko zastavimo vprašanje, ali morda to ni posledica tega, da gostje na krofe že predolgo čakajo.

Nekoliko zaskrbljujoča je tudi Šarčeva pasivna drža ob stečaju Adrie in kadrovanju v Petrolu, ki je bodisi posledica političnih odločitev bodisi neznanih interesnih skupin, ki delujejo mimo volje vlade. To je za Šarca lose-lose situacija, v kateri bo ponovno na preizkušnji moč njegovega vladanja v boju z interesnimi skupinami. Pred nadaljevanjem vroče politične jeseni se nam tako zastavlja več vprašanj kot odgovorov, a zdi se, da po zadnjih zaostritvah v odnosu med manjšinsko vlado in Levico nič več ne bo tako, kot je bilo.

Primož Soban