Prejšnji teden je v prostorih Infopeke potekala delavnica na temo sovražnega govora. Dogodek je organizirala Pekarna Magdalenske mreže v sodelovanju z nevladno organizacijo Media Diversity Institute iz Londona, ki se ukvarja s področjem svobode medijev. Svoje poglede na to zelo kompleksno problematiko so podali vrhovni državni tožilec Andrej Ferlinc, psiholog in profesor na mariborski Filozofski fakulteti Bojan Musil ter filozof in profesor na prej omenjeni fakulteti Boris Vezjak. Delavnico je povezoval in vodil Borut Osonkar.
Na začetku moramo omeniti, da je za uspešno preprečevanje sovražnega govora najprej potrebno natančno definirati, kaj sovražni govor sploh je. “Gre za družbeno dejstvo, ki nima jasne meje v razmerju do svobode govora. V zadnjem času ga vedno bolj nadomešča pojem alternativna resnica, kar pomeni, da gre za družbena dejstva, ki pa so po mnenju tistih, ki to resnico širijo, neizpodbitna. Njihov namen je zapreti politični prostor oz. politično debato,” je uvodoma povedal Borut Osonkar. V dokaj dramatičnem slogu, a z zavedanjem, da razmere še niso tako zaskrbljujoče, toda se hkrati pomikajo v to smer, je poudaril, da gre pri sovražnem govoru podobno kot pri totalitarizmih 20. stoletja za tehnologijo družbenega udara, ki ga je mogoče izvesti s prevzemom sredstev javnega komuniciranja (v prvi polovici prejšnjega stoletja sta to bila radio in časopis, danes so to predvsem digitalni mediji).
Pri sovražnem govoru ne moremo govoriti o političnem programu, temveč zgolj o izražanju gneva in jeze. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca Andreja Ferlinca pri dotični problematiki ne gre za svobodno izražanje mnenj. “Ščuvanje in hujskanje ne sodita na polje svobode govora oz. svobodnega izražanja mnenj, kjer se lahko tudi prepiramo in smo drug do drugega nevljudni. Nekoga ščuvati ali hujskati, ne sodi v ta okvir. Pri tem moramo pomisliti tudi na negativne posledice takšnih dejanj, o katerih se pogosto sploh ne pogovarjamo,” je dejal Ferlinc. Poleg sociološkega imajo takšna dejanja tudi svoj kazenskopravni vidik. Takšna sovražna komunikacija lahko poteka tudi med dvema osebama, a bi v pravnem smislu v tem primeru šlo zgolj za kaznivo dejanje razžalitve zoper čast in dobro ime. Pri definiciji sovražnega govora je pomembno tudi število ljudi, ki temu dejanju prisostvujejo, saj dve osebi še nista javnost, medtem ko tri že so. Nepomembno pa ni niti to, kdo izreče besede, ki jih je možno označiti za sovražni govor.
Širjenje in razpihovanje sovraštva se je v Sloveniji in Evropi najbolj stopnjevalo ob begunski krizi leta 2015, ko so se v javnosti pojavili številni komentarji, ki so pozivali k sovraštvu zoper begunce iz Bližnjega vzhoda. Na tem mestu pa velja omeniti tudi zanimiv “liberalni” argument zoper politiko odprtih vrat, ki pravi, da če v evropske države spustimo preveč beguncev, bomo na koncu dobili skrajno desno vlado. Nek nemški novinar pa je kot protiargument navedel dejstvo, da če v državo ne spustimo beguncev in migrantov, to pomeni, da imamo skrajno desno vlado že na oblasti.
Ob navedenem pa je zanimivo tudi vprašanje, kakšne so lastnosti tistih ljudi, ki po spletnih forumih širijo takšne komentarje. Psiholog Bojan Musil je v eni izmed raziskav ugotovil, da sta za takšne ljudi značilni lastnosti, kot sta ekshibicionizem (želja po tem, da je človek opažen) in ekstravertnost, pri čemer gre običajno za moške med 41. in 60. letom starosti. Lastnosti, ki pomembno vplivajo na spletne komentatorje, so tudi desna politična usmerjenost, veroizpoved, večja socialna distanca in nižja izobrazba. Zanimivo pa je, da med njimi ni dogmatizma, kar je nekoliko presenetljivo, in kaže, da se komentatorji ne držijo svojih stališč, temveč jih spreminjajo.
Po psihološki analizi se je razprava razvila v temeljito pravno analizo 297. člena Kazenskega zakonika, ki za kaznivo dejanje spodbujanja ali razpihovanja sovraštva predvideva do dve leti zaporne kazni, pri čemer mora takšno ravnanje vsaj potencialno ogrožati javni red in mir, kar mora tožilec dokazati. Zanimiv primer spodbujanja sovraštva so tudi nogometne tekme, kjer se pogosto kriči “Ubij žabara” ali “Ubij Štajerca.” Takšno negativno nastrojeno ozračje je pred leti pripeljalo do tragičnega dogodka, kjer je eden od navijačev Green Dragonsov s katano do smrti zabodel navijača Viol. Po mnenju Ferlinca je to klasičen primer tega, kako lahko sovražno nastrojene besede pripomorejo do tega, da se lahko dejanje tudi izvrši. Kot prelomno lahko ocenimo tudi nedavno sodbo Vrhovnega sodišča, ki je v sodbi zoper storilca, ki je na spletni strani enega izmed slovenskih komercialnih radiev pozival k uporabi orožja proti Romom, in si ob tem za glasbeno željo zaželel pesem Kam so šli vsi Cigani, razsodilo, da je kaznivo dejanje že vsako spodbujanje sovraštva in ne zgolj tisto, ki ogroža javni red in mir. Na žalost pa do takšnega epiloga ne bo prišlo v primeru, ko je storilec v Velenju na številnih mestih izobesil plakate s kljukastim križem. Tožilec je v tem primeru zavrgel ovadbo, saj je bil storilec ob kaznivem dejanju še mladoleten, zato so prišli v poštev zgolj vzgojni ukrepi, a ti niso bili več primerni, saj je vmes postal že polnoleten. Storilca tako ni bilo mogoče kaznovati za kazniva dejanja, ki jih je storil kot mladoleten.
S še več praktičnimi primeri pa je postregel filozof Boris Vezjak, ki je nazorno ponazoril križe in težave pri preganjanju sovražnega govora na družbenih omrežjih. Izpostavil je tudi kazensko ovadbo zoper poslanca Slovenske nacionalne stranke Dušana Šiška, ki je dejal, da bi “beguncem poslal šus v glavo.” Ovadba je bila zavržena, Vezjaka pa je v zvezi s tem pred časom na domu obiskala tudi policija in ga vprašala, ali se počuti ogrožen s strani poslanca Šiška. Policistoma je Vezjak na to odgovoril, da se sam osebno ne počuti ogroženega, da pa je poslanec grozil beguncem, kar ga bolj skrbi kot njegova osebna varnost. Zaradi tega, ker se osebno ni počutil ogroženega, poslanca tudi ni mogel kazensko preganjati. Ob tem je navedel še neprimerne tvite člana SDS Sebastjana Erlaha, ki je pozival k streljanju beguncev, a prav tako ni bil kazensko preganjan. Še bolj zaskrbljujoče pa je stališče nekdanjega generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja, ki je pred dvema letoma izjavil, da Kazenski zakonik sovražnega govora ne preganja kot kaznivega dejanja.
Proti pravni regulaciji sovražnega govora so se opredelili tudi številni ustavni pravniki, za katere je svoboda govora absolutna človekova pravica, kar nekoliko spominja na ameriško tolmačenje ustavnega prava. Razprava je potrdila, da v javnosti obstaja interes za preganjanje sovražnega govora, vendar bo treba zakonsko stvari še precej doreči. Vsekakor pa noben pravni akt ne more nadomestiti strpnosti do tistih, ki so drugačni. To pa je predvsem stvar vzgoje, ki se začne že v otroštvu.
Primož Soban
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.