Naše mesto in okolica, Novice

Zgodba o “Mariborčanih in Mariborjanih”

Maribor je mesto, ki v sebi skriva mnoge nepoznane zgodbe. Temu morda botruje tudi dejstvo, da je štajerska prestolnica v zadnjih 100 letih vsaj trikrat menjala identiteto. Po koncu prve svetovne vojne je mesto izgubilo pretežno nemški značaj. Po 2. svetovni vojni je socialistična oblast pričela z intenzivno industrializacijo mesta, ki pa je po osamosvojitvi dokaj klavrno propadla. Marsikdo pa ima očitno precejšnjo nostalgijo po staromeščanskem Mariboru iz obdobja med obema vojnama. Ta je pri nekaterih ljudeh tako močna, da je bilo iz nje možno dobiti navdih za poimenovanje tokratnega Interesnega Safarija po Mariboru z naslovom Mariborčani in Mariborjani, ki je potekal v okviru mednarodnega rezidenčnega programa GuestRoomMaribor/SobaZaGoste.

“Ideja za naslov se nam je porodila na pogovoru ob pijači, ki se je zgodil po zaključku Festivala Lent, kjer se nam je pridružil tudi kolega, ki je rekel, da je iz Maribora oz. Limbuša. Pri sosednji mizi nas je nato zelo grdo pogledal nek moški. Zatem je pristopil k nam in nas vprašal, kako je sploh mogoče, da se ima nekdo za Mariborčana, ko pa je doma iz Limbuša. Najprej smo bili zmedeni, saj smo mislili, da se šali, a smo nato ugotovili, da misli resno. Nato nam je razložil, da ni problem, da se ima za Mariborčana in hkrati v isti sapi pripomnil, da tisti, ki so doma na levem bregu, niso Mariborčani, temveč Mariborjani,” je svoje predavanje začel umetnostni zgodovinar Simon Žlahtič. Zgodba o Mariborjanih se je nato nadaljevala z objokovanjem tega, kako uspešno mesto bi bil Maribor, če ne bi bilo vseh teh prišlekov, ki so se kasneje naselili na desnem bregu. Ti bi naj predstavljali tujek, ki je uničil meščansko kulturo, pri čemer mu je še posebej v nos šlo naselje Nova vas. Žlahtič je ob tem še dejal, da vedno bolj do izraza prihajajo zamisli, da bi moralo drugo največje mesto v Sloveniji obuditi identiteto, ki jo je imelo v obdobju pred 1. svetovno vojno. Podoben zapis se je pred kratkim pojavil tudi v časniku Večer, ki je Maribor v tistem obdobju primerjal z Dunajem.

Takšne trditve se seveda zdijo zelo visokoleteče, saj je tudi v centru mesta mogoče opaziti nekaj vaškega značaja. Vsekakor pa lahko rečemo, da je vsako zgodovinsko obdobje v mestu pustilo vsaj eno veliko stvar. Tako je mogoče na sprehodu skozi njega videti nekaj dobrih primerov arhitekture, kar Mariboru daje pečat “kataložnega” mesta. Lep primer renesančne arhitekture iz 16. stoletja je npr. Rotovž. Prej smo že omenili povezavo z Dunajem, ki je najbolj očitna na primeru Velike kavarne, v kateri je nekoč domoval mariborski casino. Žlahtič je glede nje dejal, da jo je nek umetnostni zgodovinar opisal kot staro vdovo s povešenimi prsmi. Stavba je svoj čas nosila ime Theresienhof in je bila poimenovana po materi naročnikov, bratov Jožefa in Rudolfa Franza. Omenjena sta obogatela s trgovino, zato sta naročila tudi izdelavo stavbe, ki stoji na presečišču Poštne ulice in Glavnega trga. Zanimivo je, da ta nosi ime po njunem očetu, zato sta jo poimenovala Friedrichshof. Na omenjenem trgu je nekoč stala tudi avtobusna postaja, ki pa so jo porušili, saj je v začetku devetdesetih veljalo prepričanje, da je treba trg čimprej rekonstruirati in mu povrniti renesančni videz.

67326616_2249886468398422_5946516052492943360_o

Simon Žlahtič (prvi z leve)

Maribor je sicer nekoč veljal za mesto, kjer je bilo veliko  možnosti za zabavo. To je bilo posledica številnih vojašnic. V 19. stoletju je bilo v njem trikrat več gostiln kot v začetku 20. stoletja. Zelo pomembna panoga je bilo tudi sodarstvo. V ulici Ob jarku je nekoč stala stavba, ki je imela dvonadstropno klet, in je bila hkrati sodarska delavnica. Na žalost se mestnim oblastem ni zdelo vredno, da bi stavbo obnovili in iz nje naredili sodoben poslovno-stanovanjski kompleks.

Podobno kot številna evropska mesta se lahko tudi Maribor pohvali s tem, da so nekaj časa v njem bivale številne znane osebnosti, ki pa na žalost tukaj niso ustvarile kakšnega vrhunskega znanstvenega ali umetniškega dosežka, temveč so imele predvsem težave z zakonom. Mnogim izmed njih je mesto ostalo v spominu predvsem po sodišču in zaporih. Mariborsko sodišče je grajeno tako, da ima zapor na zadnji strani. To je nekoč pomenilo, da so lahko obsojenca s sodišča vrgli kar v zapor. Ob tem moramo poudariti, da je bil zapor namenjen predvsem tistim, ki so zagrešili lažje prekrške, medtem ko so obsojeni za težje zločine kazen prestajali v kaznilnici za Europarkom, kjer je bil zaprt tudi Josip BrozTito. Simon Žlahtič ob tem pove, da je o tem obdobju Titovega življenja pisal tudi njegov biograf Vladimir Dedijer, ki je navedel, da so zaporniki tam bivali v zelo slabih razmerah. K temu je botrovalo predvsem dejstvo, da je v eni zaporniški celici kazen prestajalo kar po 10 ljudi hkrati. Zanimivo je, da je bil v tej kaznilnici med drugim zaprt tudi Nobelov nagrajenec Ivo Andrić, ki naj bi nekoč pregloboko pogledal v kozarec, in je zaradi tega veljal za “lumpenproletarca.”

67421630_2249890195064716_5585510766930296832_o

Žlahtič je udeležencem Safarija razkril tudi zanimivo podrobnost iz življenja enega izmed njegovih prednikov, ki ga je prav tako doletela zgornja oznaka, saj je bil velikokrat vinjen in je zaradi tega na veliko razgrajal ter ljudem na različne načine povzročal škodo (pse je spuščal z verig). Za njim je bila razpisana tiralica, zato so ga nekega dne v gostilni Pri mostu v Dupleku aretirali žandarji in ga s samokolnico odpeljali na prvo policijsko postajo. Toda tukaj zgodbe še ni bilo konec. Ko je osumljeni videl, da gre zares, se je nekako izkobacal iz samokolnice in sam stekel na policijsko postajo, kjer je priznal očitano kaznivo dejanje v zameno za nižjo kazen, medtem ko žandarja, ki sta ga aretirala, zaradi tega nista dobila nagrade.

Zadnji mozaik v arhitekturni pestrosti mesta predstavlja avtobusna postaja, ki dopolnjuje vse arhitekturne sloge, ki so se zvrstili skozi zgodovino. Izvedeli smo tudi, da je bila nagrajena kot najboljša arhitekturna stvaritev na področju avtobusnih postaj v Evropi. Ob nastanku je bila tudi prvi nakupovalni center v mestu, saj je združevala več lokalov in trgovin pod eno streho. Konec devetdesetih so se tukaj dogajala številna kazniva dejanja, saj je prihajalo do pretepov, ropov in celo prostitucije. Pisateljica Nataša Kramberger je celo zapisala, da so se pred lokali večkrat stepla celo dekleta s srednje frizerske in gostinske šole.

Zaključimo pa lahko z mislijo, da ima naše mesto nedvomno zelo veliko skritih kotičkov, ki bi jih veljalo obuditi in predstaviti turistom kot del skrite kulturne dediščine, ki se po prepoznavnosti ne more primerjati z največjimi znamenitostmi na svetu, a v sebi skriva zelo zanimive zgodbe, ki jih premorejo le najbolj prominentna mesta na svetu.

Primož Soban

 

 

julij 24, 2019

About Author

PrimozS


Dodaj odgovor

Najnovejši komentarji
    Koledar objav
    julij 2019
    P T S Č P S N
    « Jun   Avg »
    1234567
    891011121314
    15161718192021
    22232425262728
    293031