Ana Tasič je sogovornica, pri kateri človek dobi občutek, da je ves svet njen dom. K temu botruje predvsem dejstvo, da je prepotovala veliko dežel tega sveta. Sogovornika dobesedno impresionira njeno poznavanje Bližnjega vzhoda, kamor se odpravi večkrat na leto. Kot EVS prostovoljka se je pred kratkim vrnila s popotovanja po Palestini, kot nekdanja smučarka pa v Afganistanu dekleta in fante uči vijuganja po belih strminah. Kot diplomantka mednarodnih odnosov je že med študijem spoznala temelje svetovne ureditve, a pravi, da ji tovrstna znanja na potovanjih ne koristijo kaj dosti. Svoje bogate izkušnje velikokrat deli na številnih potopisnih predavanjih in pred enim izmed njih smo se z njo pogovarjali v prostorih Pekarne Magdalenske mreže.

Kaj je tisto, kar vas vedno znova žene k potovanjem?

Dobro vprašanje. Mogoče sem malce hiperaktivna (smeh). Zanimajo me nove stvari, poleg tega pa me pogosto vleče v muslimanski svet oz. arabske države. Ko sem bila majhna, sem veliko brala Karla Maya. Ne vem, če ima to kakšno povezavo, a na te kraje sem nekako postala čustveno navezana. Imela sem to srečo, da sem videla res veliko stvari.

Katero anekdoto s svojih potovanj bi želeli izpostaviti?

Pri 19 letih sem se za šest tednov odpravila v Gano in Burkino Faso. Bila sem nekoliko naivna. Ko sem šla iz Burkine nazaj v Gano, sem prečkala mejo na območju, kjer sploh ni bilo mejnega prehoda, zato sem podkupila vojake, da so me s čolnom prepeljali čez reko. Na čolnu je bil tudi motor, s katerim so me peljali malo naokoli. Čez eno uro me je na motorju ustavil policist in me odpeljal na policijsko postajo. Policisti so bili z mano zelo prijazni in so me naslednji dan odpeljali v pisarno za migracije, kjer smo veliko gledali zemljevide in iskali Slovenijo. Na koncu pa sem vendarle dobila žig za Gano.

Katera dežela vas je do zdaj najbolj fascinirala?

Zelo mi je všeč Palestina, medtem ko je Afganistan precejšnja neznanka, saj se tja odpravi zelo malo ljudi. Države še nisem uspela dodobra spoznati, saj lahko vidiš zgolj določene kraje. Je pa vsekakor nekaj posebnega.

Katere države do sedaj še niste uspeli obiskati, pa bi si jo zelo želeli?

Nisem bila še v Južni Ameriki. Upam, da me to nekoč še čaka. Nimam izbrane države, prav tako pa bi si želela obiskati še kakšen del Afrike.

Veliko potujete po Bližnjem vzhodu. Kako občutite geopolitični boj za prevlado, ki na tem območju poteka že desetletja?

Položaj je vsako leto slabši ne glede na to, v katero državo na Bližnjem vzhodu se odpravite. To je v veliki meri posledica vmešavanja zahodne politike. Pri tem je treba reči, da je Palestina poglavje zase. V Afganistanu je situacija še slabša, saj talibani vsako leto nadzirajo večji del ozemlja, pri čemer jih vedno bolj podpirajo tudi Američani. Ljudje, ki tam živijo, za svoje težave zagotovo niso krivi sami.

Palestinsko-izraelski konflikt je tema, o kateri bi se lahko pogovarjala zelo dolgo. Katere značilnosti tega konflikta bi izpostavili?

Najhujša stvar se mi zdi vsakodnevno poniževanje Palestincev. Na Zahodnem bregu je Izrael postavil nekaj kontrolnih točk, kjer vlada stanje, ki v marsičem spominja na obdobje apartheida v Južni Afriki. Na omenjenem območju je več kot 200 ilegalnih izraelskih naselbin, ob tem pa moram poudariti, da jih je več kot 100 nezakonitih tudi po izraelskem pravu. Izraelci in Palestinci imajo ločen dostop do vode. Ločen je tudi javni prevoz, šolstvo in pravosodni sistem. Tam se dejansko dogaja apartheid in to na zemlji, ki je po mednarodnem pravu nezakonito okupirana. Če želi Palestinec obiskati bolno babico, sploh ni nujno, da bo do nje prišel, saj se lahko zgodi, da ga bodo na poti ustrelili zaradi banalnega razloga, kot je npr. prehitra vožnja do kontrolne točke. Negotovost in poniževanje sta tukaj res ogabni.

Situacija se zdi primerljiva z Berlinskim zidom, ki je nekoč ločeval Vzhodno in Zahodno Nemčijo.

Stanje je dejansko še hujše od omenjenega, saj je zid v Betlehemu visok kar 12 metrov, kar je precej več od Berlinskega zidu. Dva profesorja sta v zvezi s tem pred leti napisala študijo, v kateri sta primerjala politiko apartheida v Južnoafriški republiki z dogajanjem v Palestini, in ugotovila, da se dogajajo praktično identične stvari.

Za ženske v muslimanskem svetu velja stereotip, da je njihov položaj slabši kot na Zahodu. Zanima me, kakšne so po vašem mnenju njihove možnosti za emancipacijo in ali se zanjo dovolj borijo?

To je zelo težko posploševati, saj imamo islam v Indoneziji in Saudovi Arabiji, ki sta precej različni državi. Sama lahko govorim predvsem o državah, ki jih poznam. Punce v Palestini so precej podobne nam, saj hodijo v tekaške šole in opravljajo vodilne funkcije v podjetjih. Res pa je, da se tam dogajajo tudi umori iz časti. To je pogosto predvsem na podeželju. Spoznala pa sem tudi ogromno žensk, ki živijo zelo lagodno, saj je moški tisti, ki mora hoditi v službo in služiti denar, medtem ko one z njim razpolagajo. Ukvarjajo se zgolj s kuhanjem in skrbjo za otroke, a jih vzgajajo dokaj permisivno. Mestne ženske v muslimanskem svetu ne delajo kaj dosti oz. se ne zgarajo, zato stereotip o zatirani ženski z ruto na glavi ne drži. To je precej odvisno tudi od družine, iz katere prihajaš. Vedeti pa moramo tudi, da je islam vera, ki je za nekaj stoletij mlajša od krščanstva, ki pred petsto leti ni bilo nič bolj napredno, saj se je tudi pri nas nekoč na grmadah zažigalo čarovnice. Prav tako pa v Koranu ni nikjer zapisano, da se mora ženska zakrivati.

Je pa to značilnost šeriatskega prava, ki to zapoveduje.

Na žalost muslimanske države ne sodijo med najbolj razvite, kar ima za posledico to, da je precej ljudi pripravljeno slediti zapovedim imama, ki je edini izobražen v vasi, in zna brati Koran. Mislim pa, da je na svetu kar precej impresivnih žensk, ki so muslimanke.

Ali ste poleg Palestine in Afganistana obiskali tudi Iran in Saudovo Arabijo? Omenjeni državi sem izpostavil, ker se v zadnjem času pojavljata kot glavni protagonistki konflikta med šiiti in suniti.

Obiskala sem Iran in moram reči, da mi je bil zelo všeč, saj so ljudje zelo gostoljubni. Ko sva z bratom sedela na avtobusu, je neka ženska potrkala na okno in nama ponudila grozdje, samo zato, ker sva bila tujca. Tujce imajo tam zelo radi. Nekaj povsem drugega pa je njihova politika.

Čeprav trenutni predsednik Rohani velja za bolj »liberalnega« politika.

Vodstvo države zagotovo ni liberalno. Treba pa je vedeti, da je večina prebivalstva mlajša od 30 let, kar bo v prihodnjih letih zagotovo imelo politične posledice. Zdi se mi, da bolj kot država želi biti muslimanska, tem manj postajajo njeni državljani religiozni. Iran je precej bogata država z odlično infrastrukturo. Trenutno sicer imajo nekaj težav zaradi sankcij, a temu so se znali upreti. V Saudovi Arabiji še nisem bila, poznam pa precej ljudi, ki tam dela, a nad državo niso najbolj navdušeni. Tujci tam sicer živijo v svojih »kolonijah,« zato je njihovo življenje precej drugačno od življenja večinskega prebivalstva.

V Afganistanu delujete kot smučarska učiteljica. Za smučanje velja, da je s tekmovalnega vidika razvito le v Evropi in Severni Ameriki. Koliko Afganistance sploh zanima ta šport?

Smučanje jih pretirano ne zanima. Pokazala sem jim nekaj posnetkov voženj Ilke Štuhec. Edini šport, ki ga aktivno spremljajo, je nogomet, saj vsi poznajo Barcelono in Real Madrid oz. Ligo prvakov. Poleg tega je zelo popularen kriket, precej igrajo tudi odbojko. Smučanje je zanje zgolj popestritev in ne bo nikoli množičen šport.

Koliko vam je študij mednarodnih odnosov pomagal na potovanjih?

Ne prav dosti. To sem študirala, ker me je zanimalo in me še vedno zanima. Teorije, ki sem se jih učila na FDV-ju, pa mi pri tem ne pomagajo. Pri študiju sem sicer dobila neko širino in znanje o svetovni ureditvi, a o tem ne razmišljam veliko.

Kako pa ocenjujete vlogo Slovenije v mednarodni skupnosti? Si prizadeva za lastno politiko ali zgolj sledi interesom velesil?

Mislim, da capljamo za ostalimi. Všeč mi je predvsem to, da zunanje ministrstvo vsako leto za otroke iz Gaze organizira letovanje na Debelem Rtiču. Toda tudi to je dvojna morala, saj jih najprej Izrael zbombardira in nato ostanejo brez okončin. Glede teh ravnanj nihče ne protestira, tudi Slovenci smo tiho. Nato pa si olajšamo vest in jih pripeljemo na letovanje. To je boljše kot nič, a še vedno ni niti gašenje požara. Morali bi imeti politike, ki bi udarili po mizi in bi imeli načela. Slovenija ima konzula v Ramali, toda ko sem bila pri njem, sem ugotovila, da ni veliko na terenu, saj ni vedel, kje je Nablus.

Kam se boste odpravili na naslednje potovanje?

Zaenkrat ostajam v Sloveniji. Septembra grem v Afganistan, konec oktobra v Kurdistan v Iraku, nato pa spet v Afganistan. Nove ekstremne destinacije zaenkrat še ni na vidiku.

Primož Soban

 *Besedilo je bilo prvotno objavljeno na www.infopeka.org