Do 26. julija si bo v Galeriji Epeka mogoče ogledati razstavo naslovnic tednika Mladina. Pred včerajšnjim odprtjem razstave je potekala okrogla miza z naslovom Svobodni mediji v EU?, ki so se je udeležili novinar Mladine Borut Mekina, predsednica Društva novinarjev Slovenije (DNS) in novinarka časnika Večer Petra Lesjak Tušek ter filozof Boris Vezjak. Pogovor je povezovala Ines Markovčič.

Razlog za postavitev razstave je nedvomno bila reakcija madžarske vlade na naslovnico, ki je bila objavljena pred nekaj meseci. Ta prikazuje madžarskega premierja Viktorja Orbána, ki ga obkrožajo ljubeči kadri stranke SDS-Branko Grims, Milan Zver in Janez Janša. Pri naših vzhodnih sosedih je posebej odmevala Orbánova dvignjena desnica, ki močno spominja na fašistični pozdrav in namiguje na njegovo simpatiziranje s totalitarizmi minulega stoletja. Podobno kot nekoč Jugoslovanska ljudska armada (JLA) se je na provokativno naslovnico odzvala madžarska veleposlanica, ki je protestirala pri Ministrstvu za zunanje zadeve, in prosila “za pomoč pri preprečevanju podobnih incidentov v prihodnosti.”

Po Vezjakovih besedah omenjeni primer jasno kaže, da na Madžarskem medijske svobode ne jemljejo več kot nekaj samoumevnega. Podobnega mnenja je bila tudi Petra Lesjak Tušek, ki je dejala, da je bila naslovnica odziv na izvažanje avtoritarne medijske politike. Zanimivo razlago, kaj se je dogajalo z mediji v nekdanjih vzhodnoevropskih komunističnih državah, pa je podal Borut Mekina. “Po revoluciji leta 1990 so v teh državah velika medijska podjetja propadla. Njihova mesta so zasedli zahodni založniki, kot je npr. nemški Telekom. Ti so nato postali lastniki večih časopisov na Slovaškem, Madžarskem, Češkem, v Bolgariji, Romuniji in nenazadnje tudi pri nas. Njihov namen je bil širjenje medijskega trga. Nato pa je prišla kriza, kar povzročilo njihov propad, medije pa so kupovali lokalni tajkuni.  Če to ni bilo možno, je na njihovo mesto stopila država, kar se je zgodilo tudi na Madžarskem,” je o genezi zmanjševanja svobode medijev dejal Mekina. Dodal je še, da madžarski politiki medijem ne verjamejo, temveč jih uporabljajo, in poudaril, da se v omenjenih državah ukvarjajo s tem, kaj narediti z mediji, zato je njihov način komunikacije z javnostjo vedno bolj histeričen.

Boris Vezjak je opozoril, da redkokatera oblast medije jemlje resno, razen takrat, ko se zgodi kakšna velika afera, kot je to nedavno bilo v sosednji Avstriji. Po njegovem mnenju se je velik del ljudi odvadil, da ima pisanje novinarjev velik vpliv, zato so lahko karikaturisti veseli, ko vidijo, da oblast na njihovo delo reagira panično. Področje medijev vedno bolj zaznamujejo tudi družabna omrežja, zato se ob tem zastavlja dilema, ali postajajo grožnja tradicionalnim medijem ali pa so podaljšano orodje, s katerim lahko še bolj dokažejo svojo neodvisnost. “Družabna omrežja ne sodijo v polje medijske svobode. Poleg tega so neregulirana, saj nimajo urednika, zato celo ogrožajo svobodo izražanja,” je o omenjeni problematiki dejal Mekina. Nekoliko drugačnega mnenja je bil Vezjak, ki je dejal, da Twitter ali Facebook nista pomemben faktor pri omejevanju medijske svobode in izpostavil, da družabna omrežja opravljajo pomembno vlogo pri informiranju. “Marsikatera informacija se najprej pojavi na teh platformah in je naslednji dan že objavljena v Delu ali Dnevniku,” je še povedal filozof z mariborske Filozofske fakultete. Kot delno pozitivne jih je ocenila tudi Lesjak Tuškova, saj omogočajo, da tradicionalni mediji na ta način dosežejo večje število bralcev, poslušalcev in gledalcev, a ob tem izpostavila, da so povzročili tudi, da se neverodostojne vire jemlje kot verodostojne. “V Sloveniji se prepogosto dogaja, da se nekdo, ki je strokovnjak na nekem področju, mora braniti pred laikom, ki se spozna na vse. Po podobnem principu pa delujejo tudi družabna omrežja,” je dejala predsednica DNS-ja.

Ko se je pogovor približeval koncu, je moderatorka Ines Markovčič razpravljavcem zastavila tudi vprašanje, ali je povečanje denarnih sredstev pravi odgovor za zagotavljanje večje svobode medijev. “Medijska svoboda je izmuzljiv pojem, zato je ni mogoče regulirati. Ni predpisa ali zakona, ki bi vam omogočal nadzor, kakšno je stanje medijske svobode. Slednja je ena od temeljnih človekovih pravic in kot taka je tudi zapisana v Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Različne organizacije vsako leto merijo stopnje medijske svobode, a ob tem ni mogoče nekoga preganjati zaradi tega, ker širi sovražni govor, čemur smo priča tudi v Sloveniji,” je svoje mnenje izrazil Vezjak. Dodal je še, da se na medijsko svobodo najbolj sklicujejo tisti, ki menijo, da je v državi premalo medijskega pluralizma, vendar hkrati tudi najbolj širijo sovražni govor. Medijsko svobodo je ob tem razdelil na dve kategoriji, in sicer na neodvisnost in svobodo izražanja. Hkrati je izrazil prepričanje, da morajo biti mediji politično neodvisni, saj lahko le na ta način opravljajo funkcijo nadzora. Podobnega mnenja bila tudi Lesjak Tuškova, ki je dejala, da je zelo težko biti neodvisen in hkrati prejemati finančno podporo od nekoga, ki potem v zameno za to zahteva kakšno protiuslugo. “Imamo javni denar in javni proračun, zato mora država opredeliti, kaj je v javnem interesu. Upam, da bo pomemben premik na tem področju prinesla tudi nova medijska zakonodaja. Zdi se mi pomembno, da se zagotovi več denarja za preiskovalno novinarstvo ter za izobraževanje mlajše publike,” je povedala Petra Lesjak Tušek. Podobno je razmišljal tudi Borut Mekina in se ob tem zavzel za večjo regulacijo, saj ta po njegovem mnenju zagotavlja več svobode in neodvisnosti.

Novinarko Večera Petro Lesjak Tušek smo za konec še povprašali, ali takšni dogodki povečujejo zavedanje javnosti o pomenu medijske svobode, in koliko je k temu prispeval neprimeren odziv madžarske veleposlanice:”Takšne razprave se mi zdijo zelo pomembne, saj je novinarstvo večkrat omalovaževano, čeprav je zelo pomembno za delovanje demokracije. Na ta način lahko novinarji opozarjamo na probleme, s katerimi se srečujemo pri našem delu. Res je, da konkretnih rešitev ne prinašajo, a nas vsaj pripeljejo do razmisleka, kako bi naša družba lahko delovala drugače. Madžarska diplomatska nota je nedvomno senzibilizirala javnost, saj je ta ugotovila, da se je takšnim praksam potrebno upreti. Politiki ne morejo na tak način posegati na polje medijske svobode in imeti občutka, da bi lahko vplivali na svobodo novinarjev. Mislim pa, da je ta poteza imela še večji odmev, ker je prišla od zunaj, vendar to hkrati pomeni, da je treba stvari urediti tudi navznoter in utrditi prepričanje, da novinarsko delo zahteva neodvisnost.”

Otvoritev razstave se je zaključila z dražbo naslovnic, katere izkupiček je šel humanitarnemu društvu UPornik.

Primož Soban