V torek, 21. maja, se je v dvorani Vetrinjskega dvora odvil dogodek z naslovom »Dajmo solidarnosti zagon,« ki ga je v sodelovanju z  Zavodom za razvoj mobilnosti mladih Movit organizirala Pekarna Magdalenske mreže. Osrednji namen dogodka je bil ozaveščati mlade o pomenu solidarnosti in odgovoriti na vprašanje, kakšen je njen položaj v dobi socialnih omrežij. Dogodka so se udeležile dijakinje in dijaki Srednje elektro-računalniške šole Maribor (SERŠ), Srednje šole za gostinstvo in turizem, Srednje šole za prehrano in živilstvo Maribor, Prometne šole Maribor in III. gimnazije Maribor. Poleg omenjenih so bili na dogodku prisotni še prostovoljci iz Društva center za pomoč mladim, Popotniškega združenja Slovenije in CAAP ter udeleženci Projektnega učenja za mlajše odrasle, ki ga izvaja Andragoški zavod. Mlade pa sta obiskala tudi Nina Kirbiš in Luka Lubi iz Urada za mladino pri Mestni občini Maribor.

Zunanjo sodelavko Movita Majo Drobne smo vprašali, s kakšnim namenom se takšni dogodki sploh organizirajo: »Leta 2018 smo postali nacionalna agencija programa Evropska solidarnostna enota. Številne organizacije so se na nas obrnile z vprašanjem, kaj mi vidimo kot solidarnost. Ker na to nismo dobili enoznačnega odgovora, smo se odločili, da bomo odgovore poiskali na terenu. Tako je nastala aktivnost, ki ji pravimo »Dajmo solidarnosti zagon,« in je sestavljena iz 12 regionalnih dogodkov. Skupaj z mladimi in predstavniki različnih organizacij smo tako raziskovali, kaj pravzaprav solidarnost pomeni in kako lahko skupaj ustvarimo bolj solidarno družbo.«

Še nedolgo nazaj je veljalo, da so si ljudje med sabo pomagali pri številnih opravilih, med drugim celo pri gradnji hiš. Kako pa je s tem danes? »Rada bi rekla, da je je več, a temu na žalost ni tako. Mladi se sicer veliko ukvarjajo s prostovoljnim delom in skušajo na ta način pomagati drug drugemu. Pogosto pa se tudi zgodi, da se o solidarnosti več ne pogovarjajo in so zaradi tega lahko precej nesolidarni do svojih kolegov in sošolcev. Na enem izmed prejšnjih dogodkov je študentka celo izjavila, da si študenti med sabo prodajajo zapiske,« je dejala Drobnetova.

Na podlagi prej omenjenih izjav je mogoče sklepati, da naš šolski sistem solidarnosti ne vzpodbuja, čemur pritrdi tudi Drobnetova. »Tudi na to vprašanje bi rada odgovorila pritrdilno, a žal, ne morem. Že osnovnošolci nam večkrat povedo, kako jih šolski sistem spodbuja k tekmovalnosi. Večkrat nam izrazijo željo, da bi se o solidarnosti pogovarjali več, saj tega šolski sistem ne pokriva na nobeni točki, s čimer se izgublja pomemben del družbe, ki bi moral biti bolje izpostavljen. Pomembno pa je, da se med sabo slišimo in se zavedamo, da smo vsi v istem čolnu,« je zaključila Drobnetova.

Kakšno besedo pa moramo reči tudi o tistih, ki jim je bil dogodek namenjen. To so seveda dijaki oz. mladi do 29. leta. Za slednje lahko rečemo, da se zavedajo pomena pomoči drug drugemu, a jim je beseda solidarnost še nekoliko tuja. »Solidarnost zame pomeni pomagati ljudem v stiski, kot so npr. brezdomci,« nam je povedala Dominika, dijakinja Srednje šole za gostinstvo in turizem Maribor. Na vprašanje, ali so mladi med sabo dovolj solidarni, pa je samokritično odgovorila, da zase lahko reče, da ni dovolj solidarna, temveč je nekje na meji. »V šoli se solidarnost premalo spodbuja. Mladi pa vidimo številne primere nesolidarnega obnašanja tudi na družbenih omrežjih, čeprav je tam moč zaznati tudi kakšne zadeve, ki gredo v pravo smer,« je svoje misli strnila Dominika. O tem, koliko je solidarnosti med mladimi, pa se je nekoliko jasneje izrazila Tjaša in glede tega povedala: »Mislim, da nismo dovolj solidarni drug z drugim, saj se držimo bolj vsak zase. To je odvisno tudi od tega, s kom smo v stiku in v kakšni družbi se gibljemo.«

Prej smo že omenili, da je mladim beseda solidarnost še nekoliko tuja. To nam je potrdil tudi dijak Serša, Tadej, ki je dejal: »Mislim, da o solidarnosti še ne vemo dovolj. Vem zgolj to, da to pomeni, da si z nekom prijazen. Mislim, da je med mladimi tega vedno manj. Če bi npr. nekdo padel na hodniku, bi mu le redkokdo pomagal, saj bi se mu večina ljudi smejala.«  Toda Tadej ima zanimivo mnenje o šolskem sistemu, ki po njegovem prepričanju solidarnost vzpodbuja, vendar ga učenci ne upoštevajo dovolj.

»Pod pojmom solidarnost si predstavljam pomoč drugim in tistim, ki potrebujejo pomoč,« pa je uvodoma dejal Tadejev kolega Matjaž. Izrazil je tudi prepričanje, da starejši do mlajših niso dovolj solidarni oz. bi lahko pokazali več solidarnosti. Zanimivo mnenje pa ima tudi o družbenih omrežjih: »Družbena omrežja so motor solidarnosti, saj se na njih objavlja veliko vsebin, ki prikazujejo, kako ljudje drug drugemu pomagajo.« Z Matjažem se vsekakor lahko vsaj delno strinjamo, čeprav bi lahko dodali, da mnogo več pozornosti dobijo vsebine, ki so v nasprotju s solidarnostjo.

Za konec pa se spodobi, da damo besedo še tistim, ki solidarnost dejansko izvajajo. To so prostovoljke in prostovoljci iz različnih nevladnih organizacij. »V času begunske krize je bilo na naših mejah kar nekaj prostovoljcev. Zelo odmeven medijski dogodek so tudi t.i. podnebni protesti, ki jih je sprožila Greta Thunberg. Vse to so primeri solidarnosti. Pomembne pa so tudi majhne stvari, kot je npr. to, da v primeru, da nekomu nekaj pade na tla, to pobereš ali ga prijazno pozdraviš, ko ima slab dan,« je dejala Saša Sladič iz Popotniškega združenja Slovenije. Po njenem mnenju imajo pri tem pomembno vlogo tudi družbena omrežja, a je vse odvisno od tega, kako jih uporabljamo.

Skratka, včerajšnji dogodek je pokazal, da se predvsem med mladimi veliko premalo govori o solidarnosti. To je slab pokazatelj, saj so mladi naša prihodnost, zato se lahko zgodi, da bo v primeru, da zavest o solidarnosti ne bo dovolj močna, prihodnja družba bistveno manj solidarna. Zato bi bilo v prihodnje treba organizirati še več takih dogodkov. Družba jih namreč krvavo potrebuje.

Primož Soban