Igor Harb velja za enega izmed najbolj eminentnih slovenskih filmskih kritikov. Vsakič, ko se zvečer zleknemo pred male zaslone in vzamemo v roke kakšen TV-napovednik, je praktično nemogoče, da ne bi naleteli na njegovo ime. Njegove filmske kritike lahko beremo v prilogah različnih slovenskih časnikov. Harb je po izobrazbi prevajalec. Konec lanskega leta je prevedel knjigo Peščeni planet, ki je leta 1965 izšla izpod peresa ameriškega pisatelja Franka Herberta v izvirnem naslovu Dune. V zvezi s slednjim so posneli oz. želeli posneti več znanstvenofantastičnih filmov. Eden izmed omenjenih poskusov je bil podlaga za snemanje dokumentarca Yodorowskyjev Dune, ki smo si ga v petek v okviru Filmopeke ogledali v prostorih INFOPEKE. Ob robu omenjenega dogodka smo z njim opravili ta intervju.

Kaj vas je motiviralo za prevod znanstvenofantastične knjige Peščeni planet, ki je tudi podlaga za ta dokumentarni film?

 Ta žanr mi je bil vedno všeč. Menim, da imamo iz tega žanra v slovenščino prevedenih premalo knjig. Običajno so te zelo debele, zato so za založnike predrage. Za ljubitelje znanstvene fantastike je značilno, da tovrstno literaturo preberejo že v angleščini, zato knjig kasneje ne kupijo. V zadnjih letih se to nekoliko spreminja, saj takšne knjige bere vse več mladih, čeprav gre pri tem bolj za romance z nadnaravnimi elementi, kot sta npr. Somrak in Harry Potter. Dune oz. Peščeni planet je globalno gledano ena najbolje prodajanih znanstvenofantastičnih knjig in velja za eno temeljnih del tega žanra. Tega projekta sem se lotil pred več kot desetimi leti z drugo založbo, vendar mi knjige ni uspelo prevesti do konca. Nato pa se je pred dobrim letom dni za prevod te knjige odločila založba Sanje in projekt mi je uspelo dokončati.

Marsikdo ni ljubitelj znanstvene fantastike. Mednje spadam tudi sam. Nam lahko razložite, v čem je čar teh filmov. Kaj je na njih tako privlačnega?

 Tukaj gre za več različnih elementov. Pri vsaki zgodbi je pomembno, da v njej nastopajo prepričljivi liki oz. junaki, ki jim slediš, in te pritegnejo. Svet mora biti zanimivo in prepričljivo predstavljen in ni nujno, da je realističen. To pravilo velja za čisto vse knjige. Znanstvena fantastika daje ustvarjalcu največ prostora, kako svet naslikati. Sam sem pristaš tega, da je dogajanje postavljeno v svet, ki deluje na osnovi fizike, seveda pa je možno tudi, da se gre preko tega. V Peščenem planetu je takšem primer ukrivljenje prostora in časa, kar je teoretično možno, saj se dogajanje odvija 200.000 let v prihodnosti, ko bo že možno, da bomo imeli tehnologijo, ki bo to omogočala.

Če vas prav razumem, je mogoče reči, da je to žanr, ki ustvarjalcu dopušča največ ustvarjalne svobode.

 Ja, lahko bi se tako reklo. Najboljša znanstvenofantastična dela to uporabijo za premlevanje idej, ki so relevantne tukaj in zdaj. Peščeni planet v to vpelje idejo vladavine oz. odnose med spoloma, saj je delo nastajalo v šestedesetih letih, ko se je dogajala seksualna revolucija. Prav tako pa je treba dodati, da knjiga vpelje tudi idejo ekologije in nekatere psihadelične elemente. Skratka, pri tem žanru oz. njegovih najboljših delih najdemo filozofske koncepte, ki so, kot sem že povedal, še vedno aktualni tukaj in zdaj ter nam omogočajo, da si našo družbo ogledamo še iz druge perspektive. Zanimive pa so tudi z vidika, da nam povedo veliko o času, v katerem so nastale. Npr. knjiga Tarzan se v današnjem času zdi zelo rasistična in šovinistična, pri čemer ne smemo pozabiti na dejstvo, da je bil avtor eden izmed bolj progresivnih ljudi v tistem času, zato si moramo zastaviti vprašanje, kako nazadnjaška je bila šele tedanja družba.

Na spletu sem zaznal podatek, da ste diplomirali iz Batmana oz. iz razmerja med komedijo in dramo skozi zgodovino razvoja tega lika. Kako se omenjeno razmerje kaže v prvih štirih filmih in kako v Nolanovi trilogiji?

Predvsem v prvih dveh filmih je jasno viden pečat Tima Burtona, ki je vzpostavil svoj svet in je bil povsem fantastičen. Ideja je bila pravzaprav podobna kot pri seriji v šestdesetih letih, in sicer ta, da bi policija želela sodelovati z nekom, ki se oblači v Batmana. To se zdi precej nerealno oz. noro. Takšne prizore bi ljudje raje gledali v zelo žanrskih izdelkih oz. risankah. Drugi film je precej bolj temačen in je v njem manj humorja. To pomeni, da je bil manj primeren za otroke, ki so njegova glavna ciljna skupina, zaradi česar niso mogli prodati dovolj igrač. Burtona so zaradi tega odpustili in pripeljali novega režiserja Joela Schumacherja, ki je delal veliko bolj zabavne filme. Njegov prvi film o Batmanu je publika še sprejela, medtem ko je bil drugi fim z Georgeom Clooneyem popolna polomija. Christopher Nolan pa se je odločil, da bo povedal precej bolj resno zgodbo o družbi. Predvsem drugi del trilogije (Dark knight) je močna politična alegorija, v kateri je veliko govora o ameriški družbi oz. o družbi nadzora. Pri tem si tudi zastavlja vprašanje, kaj lahko to prinese. Seveda pa je v vseh filmih precej fantastičnih elementov, a nagovarjajo družbo tukaj in zdaj.

Katere lastnosti superjunakov bi svet najbolj potreboval?

Super moči oz. kakršnekoli naprave ne morejo rešiti sveta. To je spet posebej očitno v filmu Dark Knight. Vse tisto, kar dela Batman na koncu, ne more ustaviti Jokerja. Ustavijo ga šele ljudje na ladji, ki se odločijo, da ne bodo razstrelili drugih ljudi. Mislim pa, da filmi o superjunakih in stripi že dalj časa sporočajo, da se ne more zgoditi, da bo prišel superman in rešil naše probleme, temveč moramo k temu stremeti vsi.

Kakšna pa so prej omenjena razmerja pri podobnih filmih, kot sta npr. Superman in Spiderman?

To so pravzprav kulturna nihanja. Pri stripih imamo tako vesela kot tudi temačna obdobja. V času gospodarske krize so običajno bolj veseli, medtem ko si za časa konjukture zastavljajo temačna vprašanja. Tako je bilo npr. v ZDA v devetdesetih letih. Pomembna dejavnika pri tem sta tudi cenzura in promocija. Pri stripih, ki so namenjeni mladini, je to razmerje ključnega pomena, medtem ko je pri stripih za odrasle humor nekoliko temnejši oz. ga sploh ni. Moramo pa se zavedati, da tukaj govorimo predvsem o ameriških stripih. Imamo pa tudi stripe iz Azije ali Evrope, ki so povsem druga zgodba, saj v njih pogosto ni superjunakov. Eden izmed takšnih primerov je gotovo Maus, ki govori o holokavstu. Imamo pa tudi primere, kot sta Asterix in Obelix ter Alan Ford, kjer je humor popolnoma v ospredju. Pogosto pa so osnovne sestavine stripa humor, pustolovščina in otrok v glavni vlogi.

Zelo so mi všeč politični trilerji. Katerega bi mi priporočili na ogled?

Bournova trilogija je vedno bolj aktualna. Predvsem v prvem delu je jasno razvidno, koliko lahko vseprisotne kamere koristijo tistemu, ki stoji za njimi. Takšni ljudje dejansko obstajajo in lahko zlahka dostopajo do vsega. S stališča družbe nadzora se mi zdijo omenjeni filmi zelo dobro narejeni. Priporočal pa bi vam tudi ogled filma Stotnik Amerika 2:Zimski vojak. Zelo dobri pa so tudi filmi iz sedemdesetih, kot je npr. Trije kondorjevi dnevi, ki kažejo na to, da vladi ne gre zaupati. Na tem mestu bi se ponovno vrnil na Dune oz. na njegovega avtorja Franka Herberta, ki je dejal, da je Richard Nixon najpomembnejši predsednik ZDA vseh časov, saj je pokazal, da Američani svoji državi ne morejo zaupati, ker jim predsednik lahko vedno laže. Podobno izkušnjo pa je imel tudi na osebni ravni, saj je bil njegov bratranec zloglasni ameriški senator Joseph McCarthy (znan po gorečem preganjanju domnevnih komunistov v petdesetih letih prejšnjega stoletja op.a.). Herbert je bil prepričan, da je sovjetska diktatura zelo slaba zadeva, a je potem, ko je videl, s kakšnimi metodami se njegov bratranec bori proti temu, je bil nad tem še bolj zgrožen. Herbert je bil zaradi tega vselej zelo nezaupljiv do države.

V TV-sporedih se filmi pogosto ocenjujejo z zvezdicami. Kaj loči film s tremi zvezdicami od tistega s štirimi?

 Sam najprej pogledam, komu je ta film namenjen. Filmi, ki so namenjeni štiriletnim otrokom, so sinhronizirani. Filma JFK ne morete posneti na tak način. Film mora razložiti, kdo so ključni liki in kakšna so razmerja med njimi, kar precej vpliva na oceno. Zgodba zase so tudi grozljivke, ki imajo standarde, ki so lahko dobri ali slabi, vendar je potrebno upoštevati, da ljudje, ki to gledajo, pričakujejo stvari, ki jih drugi ljudje ne bi.

Ali v prihodnje nameravate prevesti še kakšno znanstvenofantastično knjigo?

 Dogovarjam se za prevod fantazijske knjige, vendar kaj več o tem ne morem povedati, ker se mora o tem odločiti še založba. Znanstvena fantastika je zame zelo pomembna, a sem odkril »fantasy« knjigo, ki je še bolj zanimiva in obsežna kot Dune. Upam, da se bom lahko tega lotil še letos in če bo vse po sreči, tudi dokončal.

*Besedilo je bilo prvotno objavljeno na www.infopeka.org

Primož Soban