Bližamo se 1. maju mednarodnemu prazniku dela. Na ta dan obeležujemo dogodke iz leta 1886, ko so delavci v Chicagu v ameriški zvezni državi Illinois zahtevali več delavskih pravic, med njimi tudi uzakonitev 8-urnega delovnika.

V času pospešene industrializacije in odsotnosti socialne države je bilo izkoriščanje delavcev nedvomno zelo veliko. O tem sta se v svojih delih na veliko razpisala tudi Marx in Engels. Ideje o odpravi kapitalizma so se kasneje v bolj radikalni obliki kazale v socialističnih revolucijah, medtem ko je po 2. svetovni vojni v večini zahodnoevropskih držav prišel do izraza kapitalizem s človeškim obrazom, ki je delavcem oz. zaposlenim omogočal brezplačno šolstvo in zdravstvo. V gospodarstvo pa je s podržavljenjem nekaterih podjetij posegla tudi država in na ta način omilila oz. odpravila anomalije, kakršne so ljudje poznali v zgodnjih fazah kapitalizma. Vse omenjene socialne korekcije so pomenile, da se je posledično zmanjšala tudi brezposelnost. Ta vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja ni veljala za nekaj samoumevnega, saj so vlade z različnimi politikami težile k polni zaposlenosti. To se je spremenilo po opustitvi t.i. zlatega standarda in naftni krizi, ki sta se zgodila v začetku sedemdesetih.

Povečano brezposelnost so nato vlade pričele reševati z različnimi ukrepi, zlasti z raznoraznimi socialnimi podporami. Dela pa je bilo zaradi konkurence cenene delovne sile iz Azije, propada klasičnih industrijskih panog in tehnološkega napredka vse manj. Pričakovati je, da se bodo podobni trendi v 21. stoletju le še stopnjevali. Zato si moramo na tem mestu zastaviti vprašanje, kaj bomo naredili s tistimi, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne bodo mogli dobiti dela. Glede na dejstvo, da bodo v prihodnosti vedno več del namesto nas opravljali roboti, si ne moremo zatiskati oči pred tem, da se za marsikoga zaposlitev enostavno ne bo našla. Takšne osebe bodo imele velike probleme v vsakdanjem življenju, saj ne bodo sposobne poravnati stroškov, zastavlja pa se tudi vprašanje, kakšna bo njihova starost, če ne bodo imele dovolj delovne dobe za odmero pokojnine.

Odgovor na omenjene dileme je zagotovo t.i. Univerzalni temeljni dohodek (UTD), ki bi reševal najosnovnejša vsakodnevna eksistenčna vprašanja, kot so streha nad glavo ter dostop do hrane in vode. Najpogostejši argument proti UTD-ju je, da ni etično, da človek prejema denar brez tega, da bi zato moral karkoli narediti. Tisti, ki imajo takšno mnenje, zase pogosto mislijo, da so veliki kapitalisti, a so v resnici najbolj zakrknjeni komunisti. Zakaj? Zato, ker takšen argument izhaja iz predpostavke, da je dela za vse dovolj (kot je bilo to nekoč v socializmu), toda že prej smo omenili številne dejavnike, ki potrebe po delu precej zmanjšujejo.

Številni si ob tem zastavljajo vprašanje, kje bomo dobili finančna sredstva za izvajanje takšnega ukrepa. Odgovor je preprost: od tam, kjer dobivamo denar za denarne socialne pomoči, otroške dodatke in plače javnih uslužbencev. Razlika bi bila zgolj ta, da bi bil UTD za razliko od sedanjih socialnih transferjev posamezniku brezpogojno zagotovljen za vse življenje. Ob tem moram poudariti, da se tudi sam zavedam, da bi izvedba takšnega ukrepa zahtevala podrobnejšo analizo, a sem prepričan, da je to z ustrezno fiskalno politiko vsekakor možno.

Pred leti je eden izmed gurujev neoliberalizma Milton Friedman napisal knjigo z naslovom Free to choose (Svoboda izbire). Kot pove že naslov, knjiga glorificira dejstvo, da človek lahko na trgu izbira, kaj si bo kupil. Friedman v svoji neoliberalni maniri izbiro razširi tudi na zdravstvo in kakopak šolstvo (vsak starš ima pravico do tega, da za svojega otroka izbere, ali ga bo poslal v javno ali v zasebno šolo). Če pustimo omenjeni področji ob strani in se osredotočimo na klasično tržnico ali trgovino, se nam zastavi naslednje vprašanje. Med čim lahko človek izbira, če nima denarja, da bi sploh lahko kaj izbral. To pomeni, da mora denar najprej nekje dobiti. Ko pa denar dobi, je povsem njegova stvar, kam ga bo naložil. Šele na tej točki lahko govorimo o dejanski svobodi izbire.

Razlogov, zakaj uvesti UTD je nešteto, zato jih na tem mestu ne bi naštevali v nedogled. Vsekakor pa si glede na trende na trgu dela ne  smemo zatiskati oči pred tem, da osrednje vprašanje ni več, ali uvesti UTD, temveč kdaj in kako ga uvesti. Kdor trdi drugače, dela zanamcem medvedjo uslugo.

Primož Soban