Festival ZIZ je v štajersko prestolnico prinesel novo zvrst gledališke produkcije, to je t.i. politično gledališče. Namen takšnih predstav je osvetliti in predstaviti občinstvu določeno družbeno tematiko. Po koncu predstave  nastopajoči skupaj z občinstvom ugotovijo, ali je predstava pripomogla k boljšemu ali slabšemu razumevanju problema.

V petek je na Intimnem odru v GT 22 v produkciji Momenta Maribor in izvedbi ŠtudenTeatra potekala predstava z naslovom 108,1 MHz, ki je skušala v obliki radijskega intervjuja predstaviti problematiko veganstva, antifašizma in fašizma. Osrednja lika sta radijski napovedovalec Klemen (Jan Franc Podbrežnik) in aktivistka Anamarija (Anamarija Nađ). Skozi intervju se najprej lotita vprašanja veganstva kot načina prehranjevanja. Klemen Animariji zastavlja vprašanja, ali vegani odrekajo svobodo prehranjevanja ostalim ljudem, ki so vsejedci. Nato mu Anamarija odvrne, da je veganstvo zavzemanje za svobodo vseh živih bitij, tudi živali. Dramski trikotnik doseže svoj vrhunec z debato o boju proti fašizmu, kjer protagonista načneta vprašanje odnosa medijev do beguncev, pri čemer kritično izpostavita, da slednji bistveno več prostora namenijo tistim, ki beguncev ne bi želeli sprejeti in v ta namen podpisujejo peticije, medtem ko antifašističnim aktivistom, ki po mestu lepijo plakate proti podpisu peticije, ne namenijo nikakršne pozornosti. Klemen nato Anamarijo provokativno vpraša, kaj bi naredila, če bi jo osvajal fašist. Ta mu odgovori, da je takšno izkušnjo že imela, gledalcem pa dogajanje slikovito uprizorita Eneja Urnaut in Eva Nađ. Predstava se nato zaključi, ko jo Klemen  vpraša, ali se kot veganka kdaj pregreši. Anamarija nato poje čokolado, ki ni veganska, in zapusti prizorišče intervjuja. S tem dogodkom se predstava zaključi.

Jan Franc Podbrežnik (levo) in Anamarija Nađ (desno)

Vsekakor lahko rečemo, da performans ŠtudenTeatra odpira prava vprašanja, čeprav tudi avtorji sami priznavajo, da jasnega odgovora na to, kaj je fašizem, ni. Toda to niti ni osnovni cilj njihove predstave, saj želijo spodbuditi mlade, da se politično angažirajo. Po koncu je osrednja igralka Anamarija Nađ izpostavila tudi dejstvo, da so mediji v minulih dneh več poročali o požaru v pariški katedrali Notre-Dame, kot pa o ljudeh, ki se vsakodnevno borijo za preživetje. Za konec lahko zapišemo, da so dogodki, kot je ZIZ Festival, nedvomna popestritev slovenske kulturne scene. Na sončni strani Alp je takšne samorefleksije nedvomno premalo, zato upamo, da bo festival v prihodnjih letih postal tradicionalen.

Primož Soban