Letos bomo še tretje leto zapored odšli na volitve, saj bomo 26. maja volili evropske poslance. Veliko strank je že izoblikovalo svoje kandidatne liste. Z vrstnim redom so zagotovo najbolj presenetili pri Listi Marjana Šarca (LMŠ), kjer so na prvo mesto postavili nekdanjo novinarko Ireno Jovevo. Ob tem se je marsikdo spraševal, ali je bilo njeno novinarsko poročanje zaradi takšne odločitve sploh objektivno, čeprav v njenih prispevkih ni bilo mogoče zaslediti kakšne pristranskosti. Odločitev LMŠ-ja več kot o Jovevi pove o  stranki sami oz. o tem, kako dojema evropske volitve. Iz tega je namreč mogoče sklepati, da je stranki bolj kot vsebina pomembna oblika, pa še ta ni najbolj prepričljiva. Sam menim, da Irena Joveva nikakor ni bila slaba novinarka, a to še ne pomeni, da bo tudi dobra političarka. V političnem smislu je tako rekoč nepopisan list brez ustrezne kilometrine in jasno izoblikovanih stališč o temah, ki zadevajo tako EU kot tudi Slovenijo. Če bi LMŠ z njo na čelu dobil tri evropske poslance, bi to pomenilo, da so volivci spet padli na podoben trik kot leta 2014, ko so prepričljivo podprli Mira Cerarja, ne da bi sploh prisluhnili njegovim vsebinskim stališčem. V ušesih jim je odzvanjala zgolj etika in morala.

Razmeroma nenavadne reči so se v tem tednu zgodile tudi na desnem političnem polu, kjer je znani ekonomist Bernard Brščič ustanovil stranko Domovinska liga oz. krajše DOM. Brščič je samega sebe dolga leta deklariral kot prepričanega liberalca, zdaj pa je  ustanovil izrazito nacionalistično usmerjeno stranko, ki se bo zgledovala po strankah, ki zagovarjajo zaprtje meja, opustitev evra in prehod na nacionalne valute ter izstop iz EU. Zgled mu predstavljajo madžarski premier Viktor Orban, italijanski notranji minister Matteo Salvini in predsednica francoske stranke Nacionalni zbor (nekdaj poimenovane Nacionalna fronta) Marine Le Pen. Na tem mestu se izrisuje zanimiv paradoks. Leta 2012 je Brščič zagovarjal ostre varčevalne ukrepe v javnem sektorju in privatizacijo državnega premoženja. Zanimivo pa je predvsem to, da Italija s Salvinijem v vladi svoj javni dolg rešuje na popolnoma drugačen način, kot je to leta 2012 počela druga Janševa vlada, saj dviguje socialne transferje in se celo pogaja s Kitajsko o prodaji svojih dolgov. To najverjetneje še ne pomeni, da bo Brščič spremenil svoje ekonomske poglede, a več kot očitno je, da ga z omenjenimi tremi veže sovraštvo do migrantov, medtem ko je razlike v pogledih na reševanje ekonomskega položaje države potisnil nekoliko na stran, čeprav je kot član Janševega kabineta slovensko javnost neprestano pital z neoliberalnimi dogmami.

Marsikdo namiguje, da je stranka DOM nov Janšev poskus ustanavljanja satelitske politične stranke na desnici. Vlogo Janševega satelita je na t.i. pomladnem polu nekoč igrala NSi, a je po tem, ko je mesto predsednice stranke prevzela Ljudmila Novak, takšno držo opustila. Podobni očitki so se pojavljali tudi, ko je Gregor Virant ustanovil Državljansko listo, toda kasnejši razvoj dogodkov temu ni pritrdil. Mislim, da Brščičeva stranka ne bo odžirala glasove zgolj SDS, temveč bo predstavljala konkurenco tudi Jelinčičevi SNS. Slednja skrajno desni pol obvladuje že dolga leta, pri čemer se v zadnjih letih zdi, da stranka deluje le še kot “finančni servis” njenega predsednika Zmaga Jelinčiča Plemenitega.

Zgoraj opisana predvolilna aktivnost na slovenskem političnem prizorišču kaže, da stranke volitev v Evropski parlament ne jemljejo dovolj resno, čeprav od državljanov zahtevajo, da morajo na EU paziti kot na punčico svojega očesa. Nizke volilne udeležbe tako ni mogoče pripisati zgolj splošni nezainteresiranosti ljudi za zadeve EU, temveč tudi dejstvu, da se stranke ne potrudijo dovolj, da bi javnosti Evropski parlament predstavili kot kraj, kjer se sprejemajo ključne odločitve z močnim vplivom na njihovo življenje.

Primož Soban