Dogaja se, Razstave

Razkošje mrčesa v glavi

V Vetrinjskem dvorcu je sinoči potekala otvoritev razstave Dušana Kastelica z naslovom Deček z mrčesom v glavi. Razstava prikazuje avtorjev življenjski opus od stripa do kratkih animiranih filmov. Obiskovalce je po razstavi vodil kar Dušan Kastelic, s čimer jim je zelo nazorno prikazal svojo kariero od začetkov, ko si je kot 15-letnik želel postati član skupine Novi kvadrat (a ni vedel, da so že prej razpadli). Kasneje ga je pot vodila k tedniku Mladina, kjer je oblikoval naslovnice, razvoj tehnologije pa ga je pripeljal do ustvarjanja animacij. Med slednjimi lahko izpostavimo videospota za pesmi Perkmandeljc in Čikorja an kafe pa tudi najnovejši animirani filma Celica.

Njegovo delo se pomembno prepleta z delom  slovenske novejše zgodovine, saj je Kastelic v času t.i. slovenske pomladi ustvarjal pri tedniku Mladina, kamor je prišel na povabilo, v Sarajevu kasneje ubitega novinarja in fotoreporterja, Iva Štandekerja. V tedanjem času je skozi strip zamajal dotedanjo črno-belo interpretacijo 2. svetovne vojne, ki je partizane prikazovala kot ljudi brez napak, medtem ko so bili Nemci prikazani kot veliki negativci. Za Kasteličevo delo je sicer značilno, da političnega dogajanja ne prikazuje v interpretaciji, ki je v določenem zgodovinskem obdobju najbolj uveljavljena, zato stvari vselej skuša predstaviti v nekoliko drugačni luči. To je še posebej prišlo do izraza v stripu, ki govori o famozni aferi JBTZ. Slednja je na slovensko politično prizorišče kot enega glavnih protagonistov izstrelila Janeza Janšo. V tej zgodbi so bili glavni negativci agenti Službe državne varnosti (SDV), ki so Janšo aretirali, a Kastelic je po svoji stari dobri navadi zgodbo obrnil. V stripu je kot glavnega junaka prikazal Mirana Frumna, agenta, ki je Janšo aretiral.

20190313_193945

Dušan Kastelic Foto: Primož Soban

Frumen je avtorja nato poklical na telefon in mu izrazil navdušenje, da se je končno našel nekdo, ki je tudi njega prikazal kot pozitiven lik. Frumen se je namreč z nastopom demokratičnih sprememb znašel v položaju, da so tisti, ki jih je prej preiskoval, kar naenkrat postali njegovi nadrejeni. To je posledično pomenilo, da se je sam znašel pod velikimi pritiski in izgubil službo. Miran Frumen je bil nad stripom tako navdušen, da je v ta namen organiziral posebno promocijo v Unionski dvorani, kamor je poleg svojih nekdanjih šefov povabil tudi Dušana Kastelica. Nekdanji “udbovci” so nato pričeli Kastelicu pripovedovati razne zgodbe, ki so bile zelo zanimive, a se jih avtor ni odločil upodobiti v stripu. Škoda.

Zgoraj omenjeni strip je počasi oznanjal konec njegove striparske kariere in počasno preusmeritev proti animiranim filmom. Računalniki so tedaj kot tehnološki pripomoček šele začenjali svojo pot kot glavno orodje pri človekovem ustvarjanju. Za Dušana Kastelica bi lahko rekli, da je eden izmed pionirjev računalniške animacije. S slednjo je prodrl tudi na tuje trge, kjer so ga opazili Američani in ga povabili celo na festival Sundance. Zaradi nekoliko provokativnih sporočil je pri njih mnogokrat naletel na cenzuro. Eden takih primerov je njegova animirana avtobiografija, kjer je prikazal sebe kot človeka, ki vse dneve preživi za računalnikom, in nima časa za svojo ženo. Ta na koncu zanosi s črncem in rodi temnopoltega otroka. To je Američane tako zmotilo, da so od njega zahtevali, da ta del filma preprosto izreže, kar je kasneje tudi storil. Obiskovalci včerajšnjega dogodka pa smo imeli ta privilegij, da smo lahko videli necenzurirano verzijo.

Kot kleni Zasavec se loteva tudi zgodb iz svojega domačega okolja, med katere spada zgodba o Perkmandeljcu, ki je podobno kot rudarji izgubil službo, zato dneve preživlja pred televizijo s pivom v roki. Tudi ta animacija ga je leta 2002 popeljala na Sundance. Večina pa se ga bo zagotovo spominjala po izjemni animaciji pesmi Iztoka Mlakarja Čikorja an kafe. Ta govori o možakarju, ki prepozno spozna, kako dobro kavo je skuhala njegova žena, čeprav je to bil v resnici ves čas zgolj kavni nadomestek. Kljub temu da Mlakar nad idejo sprva ni bil navdušen, je bil s končnim izdelkom zelo zadovoljen. Kastelic je pri svojem delu zagotovo perfekcionist, zato je skoraj nemogoče, da človek z njegovim delom ne bi bil zadovoljen.

Obiskovalci so si lahko ogledali tudi njegov najnovejši film Celica, za katerega je letos prejel nagrado Prešernovega sklada. Film prikazuje ljudi, ki so napol rastline in napol ljudje ter je odraz njegovega udejstvovanja v društvu Eko krog. Tako kot številni Zasavci se je tudi on soočal z negativnimi posledicami onesnaženega okolja in se zavzemal za zaprtje cementarne Lafarge, zaradi česar je bil v svojem lokalnem okolju deležen številnih očitkov. Toda Kastelica to ni ustavilo pri njegovi ustvarjalnosti. “Pri Dušanu me najbolj fascinira njegova vztrajnost in dejstvo, da ko se odloči za nek projekt, ga do konca izpelje ne glede na ovire, ki se mu pojavljajo na poti,” je o njem povedala kulturna producentka Tanja Cvitko, ki je tudi vodila  pogovor z njim.

20190313_185042

Za konec morda pojasnimo še od kod naslov Deček z mrčesom v glavi. “Ko sem hodil v osnovno šolo, sem bil med manjšimi, zato so se močnejši in večji pogosto spravljali name. Eden izmed njih mi je dejal, da imam v glavi žužka. Od tod tudi vzdevek Bugbrain oz. deček z mrčesom v glavi. Šele kasneje pa sem izvedel, da Bugbrain pri Američanih pomeni nekoga, ki je neumen,” je v pogovoru s Cvitkovo dejal Kastelic. Želimo mu, da bi mrčes v njegovi glavi še dolgo brnel.

 Primož Soban

marec 14, 2019

About Author

PrimozS


Dodaj odgovor