Sinoči se je v dvorani Gustaf odvijal koncert ob 29. obletnici Radia Marš. Sam sem takšnemu dogodku prisostvoval prvič, zato moram reči, da je bil resnično nekaj posebnega. Lahko bi rekel alternativnega oz. tistega, kar je večini ljudi v vsakodnevni sivini nevidno. Gustaf ni pokal po šivih, a za tovrstne dogodke se kaj takšnega niti ne spodobi.

Skupini Body says no in Akami sta večini poslušalcev precej neznani, vendar tisti, ki ju poslušajo njuno glasbo zagotovo slišijo s srcem. Zanje to predstavlja vrhunsko glasbeno doživetje, medtem ko je za večino poslušalcev takšna glasba predvsem navadno “žaganje.” Vsekakor pa je na mestu vprašanje, zakaj bi morala biti njihova glasba všeč vsem. Poleg tega pa je treba dodati, da k poslušanju ne silijo nikogar. “Marševci” bi lahko na koncert povabili tudi kakšnega izmed bolj uveljavljenih bendov, a to enostavno ne bi odražalo bistva njihovega radia, ki želi biti drugačen. Za razliko od kakšnih drugih samooklicanih alternativnih festivalov je bila tudi cena vstopnice veliko nižja kot decembra, ko je v Udarniku potekal Festival alternativne kulture, in smo lahko ob cenah rekli zgolj: “Fak!”

Body Says No

Zgoraj omenjeni skupini res veljata za alternativni, a se njun slog nekoliko razlikuje. Body says no je zasedba, ki izvaja avtorsko glasbo z raznolikimi podžanri rock glasbe. Zasedba je nastala leta 2016 v Ljubljani. Dve leti kasneje so v Trstu odigrali svoj prvi koncert. Akami igrajo različne zvrsti glasbe od grunga in popa pa vse do psihedeličnega rocka. Na začetku so bili “one man band,” a so se kasneje goriškemu glasbeniku Domnu Sloviniču pridružili še štirje glasbeniki, ki skupaj tvorijo kvintet.

Akami

Maršu so mnogi napovedovali skorajšnji konec, vendar se je ta mariborski upornik vselej pobral in nejevernim Tomažem dokazal, da ga ne gre kar tako odpisati. Za konec lahko zapišemo le: “Še na mnoga leta!”

Primož Soban