Letošnje leto se za kulturne ustvarjalce ni začelo ravno vzpodbudno. Najprej je javnost negativno presenetila novica, da je komedija Borisa Kobala z naslovom Profesionalci espe plagiat, minuli teden pa so v javnost prišle še obtožbe o domnevnem šikaniranju zaposlenih na Ministrstvu za kulturo, zaradi katerih je minister Dejan Prešiček moral premieru Šarcu ponuditi svoj odstop. Na družbenih omrežjih se je nad dejstvom, da oba “grešnika” pripadata levemu političnemu polu marsikdo naslajal kot že dolgo ne. Posebej se mi smili Kobal, ki je na zelo neroden način končal svojo kariero političnega satirika. Od zdaj naprej se na nacionalni televiziji ne bo več mogel v primorskem narečju norčevati iz politikov različnih barv, saj mu bodo ti brez slabe vesti lahko zabrusili:”Najprej pometi pred svojim pragom, ti prekleti plagiator.” Resnično je škoda tega izvrstnega komika, ki je s svojim nastopom dolga leta dajal čar številnim televizijskim oddajam, med katerimi še posebej velja izpostaviti legendarni TV Poper.

Dejan Prešiček Foto: Wikipedija

Zgodba razmeroma neznanega politika Prešička pa je precej drugačna. Zanj, preden je postal minister, sploh še nisem slišal. Ob tem me je čudilo tudi dejstvo, da za kulturnega ministra ob nastopu Šarčeve vlade v SD-ju niso predlagali Sama Bevka ali Mitje Rotovnika, ki veljata za prekaljena mačka slovenske kulturne politike. Priznam, da sem sam nekajkrat bil povabljen na različne strankine dogodke, a Prešička tam nikoli nisem videl. To kaže na to, da ni bil aktiven v stranki, prave avtoritete pa očitno ni imel niti med zaposlenimi na ministrstvu. Verjetno je tudi zanje do nastopa ministrske funkcije bil neznanka, svojo avtoriteto pa je želel uveljaviti na sporen in nedostojen način. To je njegovim nasprotnikom dalo krila, zato so se obrnili na tabloidnega novinarja Bojana Požarja in mu razkrili njegovo kolerično obnašanje.

Posebna zgodba je tudi kadrovanje njegovih najožjih sodelavcev, med katere je zagotovo sodil državni sekretar Jan Škoberne. Politično kadrovanje se stranki na dolgi rok v tem primeru zagotovo ni izplačalo. SD bi se iz te zgodbe moral naučiti, da se lahko t.i. zaposlitve na zaupanje vrnejo kot bumerang. Škoberne ima v stranki zagotovo veliko podporo, a ta ne more odtehtati (ne)strokovnosti. Najbolje se ni odrezal niti predsednik stranke Dejan Židan, ki je zgodbo skušal zminimalizirati zgolj na prevoz inštrumentov z ministrstva na Konzervatorij za balet in glasbo ter hkrati gladko prezrl obtožbe o mobingu, v katerih je bilo vsaj zrno resnice.

Če je kulturno dogajanje pogosto odrinjeno na rob, sta omenjena primera kulturo postavila v središče medijske pozornosti. Slovenska kultura je tako dobila kulturno šok terapijo, za katero upamo, da bo obrodila sadove in jo ponovno postavila na piedestal slovenske državnosti. V nasprotnem primeru se Sloveniji in Slovencem zelo slabo piše.

Primož Soban