Starejši bralci se najbrž še vedno spominjate časov, ko je bila Slovenija  del nekdanje skupne države Jugoslavije. Marsikdo na tiste čase gleda z nostalgijo, sam bi rekel, da velikokrat upravičeno. Moja generacija je o tem obdobju brala zgolj iz zgodovinskih knjig, ki tiste čase opisujejo na takšen ali na drugačen način. Z namenom, da bi dobil objektivnejšo podobo o življenju na območju nekdanje Jugoslavije, sem se skupaj s prijatelji odpravil na izlet v Srbijo, kjer smo predvčerajšnjim pričakali tudi pravoslavno novo leto, a o tem nekoliko kasneje.

Bilo je sončno petkovo popoldne. V medijih so dobesedno deževala poročila iz Avstrije in Nemčije, kjer so se soočali z obilno snežno pošiljko, medtem ko se je dežela na sončni strani Alp zdela kot nekakšna zelena oaza sredi bele Evrope. Bil sem nekoliko v skrbeh, da bi nas kakšno snežno darilo utegnilo presenetiti tudi južno od Kolpe, a sem po nekaj kilometrih vožnje na Hrvaškem videl, da je tudi tam več zelene kot bele barve. Končna postaja naše poti je bil Novi Sad v Vojvodini, zato nas je pot vodila skozi Slavonijo. Človek že ob pogledu na hrvaško avtocesto dobi občutek, da je prišel na Balkan. Poleg nje se razprostirajo številna polja, medtem ko so hiše precej manj urejene kot pri nas. Možno je zaznati tudi precej nižjo okoljsko zavest, saj je v zraku precej vonja po dimu, kar kaže na to, da ljudje na Hrvaškem in Srbiji še vedno bolj ali manj kurijo na drva.

Ko smo prečkali hrvaško-srbsko mejo nas, je na srbski strani pričakala avtocesta, ki je bila v zelo slabem stanju. Na trenutke nas je premetavalo tako, kot da bi se vozili po neasfaltirani cesti. Po nekaj urah vožnje smo nato prispeli na cilj na ulico v Novem Sadu, ki je nosila ime po srbskem jezikoslovcu Vuku Karadžiću. Tam smo se nastanili v stanovanju, za katerega lahko rečem, da je za srbske razmere zagotovo nadstandardno, sramovala pa se ga ne bi niti marsikatera slovenska družina.

Kot se spodobi, je sledila večerja s tradicionalnimi mesnimi dobrotami v eni izmed tamkajšnjih restavracij. Ob vstopu vanjo je bilo moč na tleh opaziti seno, kar je najverjetneje simboliziralo hlev, v katerem se je pred več kot 2000 leti rodil Jezus. Novi Sad je slikovito mesto, ki bolj kot na balkanska spominja na tipična srednjeevropska mesta. Za turista je zelo zanimiv ogled sinagoge, ki jo trenutno bolj kot za verske namene uporabljajo za različne glasbene prireditve. Ob našem prihodu je bila sinagoga zaprta, a nam je varnostnik prijazno odklenil vrata in nam razkazal notranjost. Med 2. svetovno vojno so nacisti objekt uporabljali kot zbirališče za deportacijo Judov v koncentracijska taborišča. Izmed 4.500, kolikor jih je pred vojno živelo v mestu, jih je holokavst preživela zgolj peščica, pa še tisti so se po njej odselili v Izrael. Trenutno v mestu živi okoli 1000 Judov.

Med znamenitosti Novega Sada spada tudi t.i. Petrovaradinska trdnjava, od koder je krasen razgled na mesto in reko Donavo. Trdnjavo so leta 1692 za obrambo pred Turki pričeli graditi Habsburžani. Dokončno je bila zgrajena leta 1780, krasi pa jo tudi stolp, na katerem je ura. Obiskovalec se lahko okrepča tudi v bližnji restavraciji.

Na okoliških gričih stojijo  številni samostani, a so bili v soboto zaprti. Uspelo si nam je ogledati zgolj pravoslavno cerkvico s tradicionalnimi ikonoklastičnimi podobami. Kot sem že omenil, je srbsko podeželje precej drugačno od slovenskega, a poleg skromnih hišk tu in tam bode v oči kakšna vila, ki si jo najverjetneje gradi kakšen kriminalni mogotec s premoženjem sumljivega izvora.

V nedeljo nas je pot vodila v prestolnico nekdanje skupne države Beograd, kjer smo si ogledali Hišo cvetja. Poleg groba Josipa Broza Tita je tam pokopana tudi njegova soproga Jovanka. V njej so razstavljane  štafete, ki so jih predsedniku SFRJ predali ob praznovanju njegovega rojstnega dne 25. maja. Razstavljena pa je tudi Titova uniforma in nalivno pero, ki ga je Tito dobil od predsednika ZDA Johna F. Kennedyja le mesec dni pred atentatom nanj. Predstavljen je tudi kronološki razvoj socialistične Jugoslavije od leta 1945 do 1987. Moč pa si je ogledati tudi slikovno gradivo, nastalo ob obisku britanske kraljice Elizabete II. v Jugoslaviji leta 1972. Med našim obiskom smo srečali tudi obiskovalke iz Slovenije. Lahko bi rekel, da se je od mojega zadnjega obiska Hiše cvetja kar precej spremenilo, saj je to danes muzej v pravem pomenu besede.

Hiša cvetja sicer stoji na Dedinjah, tj. v elitnem delu Beograda, kjer imajo svoj sedež tudi številna veleposlaništva. V Beogradu sem si kot nogometni navdušenec ogledal tudi stadiona, na katerih domujeta nogometna kluba Partizan in Crvena zvezda. Pred stadionom, na katerem domuje Crvena zvezda stoji kip Rajka Mitića, nekdanjega nogometaša rdeče-belih, po katerem se stadion (nekdaj poimenovan Marakana) tudi imenuje.

Po beograjski avanturi smo se vrnili v Novi Sad, kjer smo bili v pričakovanju večera, ki za pravoslavce po julijanskem koledarju predstavlja skok v novo leto. To se sicer praznuje precej manj bučno kot naše novo leto, a diskoteke, restavracije in nočni klubi so bili to noč polni predvsem mladih, ki so uživali ob hrani in pijači v ritmih tradicionalne srbske glasbe. Praznično je bilo okrašeno tudi mesto, čeprav ni bilo nobenega ognjemeta, značilnega za novoletna praznovanja. V restavraciji je bilo precej več žensk kot moških, kar je pomenilo, da smo imeli slednji zelo veliko izbiro. Vsekakor pa smo oboji poplesavali dolgo v noč in na ta način proslavljali začetek nečesa novega.

Ob pogledu na okolico se človeku zazdi, da se je čas na Balkanu ustavil. Kakšno besedo bi lahko napisal tudi o političnem dogajanju, a sem prepričan, da bo za to še veliko drugih priložnosti.

Več slik si lahko ogledate v spodnji fotogaleriji:

 

 

Primož Soban