Danes praznujemo dan samostojnosti in enotnosti. 26. decembra 1990 je predsednik takratne Skupščine Republike Slovenije slovesno razglasil rezultate plebiscita za samostojno Slovenijo. Temu dejanju je pol leta kasneje sledila še implementacija volje, ki so jo Slovenci izrazili na plebiscitu.

Plebiscit izpred 26 let ni bil prvi v slovenski zgodovini (pred tem so se Slovenci na njem izrekali leta 1866, ko so glasovali za priključitev Benečije k Italiji, in leta 1920, ko se je večina Koroških Slovencev odločila za priključitev k Avstriji), vendar prvi, na katerega so prebivalci Slovenije prišli z enotno izraženo željo po samostojni in neodvisni državi. Toda obujena nacionalna zavest in demokratizacija v te kraje nista prišli šele leta 1990, temveč sta bili posledica več let trajajočih procesov, ki so se začeli po smrti Josipa Broza Tita.

Pri tem moramo posebej izpostaviti vedno močnejšo vlogo civilne družbe, ki je v osemdesetih letih kritično presojala nekatere zastarele postulate socialističnega režima. Nasproti ji je sicer res stala avtoritarna Zveza komunistov Slovenije (ZKS), ki je na kritike vedno bolj odgovarjala z verbalnimi napadi kot pa z represivnimi ukrepi. Tako je denimo ZKS pod vodstvom Franceta Popita (ta je veljal za dokaj dogmatskega komunista) leta 1980 dovolila izdajanje Nove revije. Ta je pričela izhajati leta 1982 in pet let kasneje s svojo 57. številko prvič zahtevala končanje vladavine ZKS in vzpostavitev demokracije ter izpostavila zgodovinsko potrebo po osamosvojitvi. Navkljub medijski gonji in odstavitvi glavnega urednika Nika Grafenauerja in odgovornega urednika Dimitrija Rupla ne moremo reči, da je bila reakcija ZKS na njen izid pretirano represivna.

Poleg omenjenega dogodka lahko izpostavimo še uspešno zahtevo po ukinitvi t.i. štafete mladosti, stavko delavcev Litostroja in seveda proces JBTZ, ki je pomenil vrhunec t.i. slovenske pomladi. Vsi ti procesi so se odvili predvsem zaradi dejstva, da se ljudje režima niso več bali, kar je bila pravzaprav bolj zasluga njega samega kot pa tistih, ki so ga s svojimi dejanji vztrajno kritizirali. Ob tem ne gre prezreti niti dejstva, da so se slovenski komunisti pod vodstvom Milana Kučana zelo dosledno upirali poskusom srbskega podrejanja Jugoslavije, zato so v očeh večine javnosti ohranili podporo, kar so kasneje dobro unovčili na prvih demokratičnih volitvah po drugi svetovni vojni.

Zasluge za demokratizacijo in samostojnost tako ne gredo zgolj kritikom, temveč tudi pripadnikom režima, ki so s svojimi dejanji omogočili, da sta se oba dogodka sploh zgodila. Plebiscit je bil tako zgolj češnja na torti večletnih prizadevanj za ustanovitev slovenske države.

Primož Soban