December je mesec, ko se vse vrti okoli prihajajočih praznikov. Najbolj zagrizeni ljubitelji božiča se nanj začnejo pripravljati že oktobra. To bi naj bil čas, v katerem so ostale javne zadeve manj pomembne.

Predpraznično zatišje je mogoče čutiti tudi v slovenski politiki. Vlada Marjana Šarca je z nekaterimi ukrepi vsaj delno zadovoljila večji del javnosti, s čimer se zdi, da na političnem prizorišču trenutno vlada nekakšen čas kislih kumaric. Lahko bi rekli, da vladna barka pluje po mirnem morju, le tu in tam se morda pojavi kakšna sapica, ki pa jo krmar Šarec prebrodi brez večjih težav. Če primerjamo Šarca z Mirom Cerarjem, se zdi, da je prvi nekoliko bolj levo usmerjen, saj za zdaj še ni prišel v večji konflikt z Levico. Slednja je imela na Cerarjevo vladavino bistveno več pripomb, kot jih ima na politiko aktualne vlade. Sliši se obetavno, toda stvari se lahko v prihodnosti še spremenijo.

Ta mesec se je z drugim krogom zaključila kampanja za letošnje lokalne volitve. V Mariboru je prepričljivo zmagal novinec na lokalnem parketu, ki je dokaj prepričljivo porazil starega mačka mariborske politične scene Franca Kanglerja, medtem ko je dozdajšnji župan Andrej Fištravec izpadel že v prvem krogu. Arsenovič se je včeraj že sestal s predstavniki svetniških skupin v novoizvoljenem mestnem svetu. Javnosti je takoj dal jasno vedeti, da ne želi iti v koalicijo s Kanglerjem, najverjetneje pa v njej ne bo tudi Fištravčeve liste. Zdi se, da je Arsenovičeva izvolitev vsaj začasno prinesla pomiritev razgretih strasti, ki so v zadnjih letih ovirale razvoj štajerske prestolnice.

Bolj zanimivo kot v Mariboru je povolilno dogajanje v Kopru, kjer se dozdajšnji župan Boris Popovič ne more sprijazniti s porazom proti širši javnosti razmeroma neznanemu Alešu Bržanu. Ko se pogovarjam z ljudmi iz Kopra, mi marsikdo izmed njih reče, da je Popovič v 16 letih vladanja ogromno naredil za mesto, saj naj bi to pod njegovim županovanjem bilo precej bolj urejeno in živo. Navzven ni bilo opaziti, da bi kogarkoli motili Popovičevi pogosti obiski sodišč, žalitve novinarjev v občinskih glasilih in nespodobne metode blatenja političnih tekmecev. Toda, kot vse kaže, so se volivci po 16 letih vendarle naveličali takšnega primitivnega načina vodenja mesta ter za župana izvolili bolj uglajenega in umirjenega Bržana. Vsekakor pa bo zanimivo opazovati do kam je nekdanji koprski župan pripravljen iti, ko gre za oklepanje županskega stolčka.

Foto: Getty Images

Če je v Sloveniji v zadnjih dneh vladalo predpraznično zatišje, pa je povsem drugače v Franciji. Državo že mesec dni hromijo protesti t.i. rumenih jopičev, v torek pa se je v Strasbourgu zgodil še teroristični napad, katerega storilec je bil potomec priseljencev iz ene od arabskih držav. Franciji sicer že tretjič predseduje predsednik, za katerega kaže, da bo vladal zgolj en mandat. Macron je bil na ta položaj izvoljen kot “anti-Le Pen”, zato njegova vsebinska izpraznjenost že razburja velik del volilnega telesa. Trenutni francoski predsednik je le še eden v vrsti politikov, ki brez težav govorijo o krepitvi EU na vseh področjih, toda s tem prikrivajo dejstvo, da obstoječemu neoliberalnemu sistemu niso sposobni postaviti jasne alternative. Dežela galskih petelinov se sicer že več let spopada z naraščajočim javnim dolgom, ki  sta ga Sarkozy in Macron skušala znižati z varčevalnimi ukrepi, ter nižanjem davkov, medtem ko je Hollande želel državno malho napolniti s 75% davkom za tiste, ki na letni ravni zaslužijo več kot milijon evrov. Do sedaj so bili vsi trije s svojimi ukrepi neuspešni.

Francija in Italija sta nedvomno tempirani bombi evroobmočja, saj s svojim dolgom in velikostjo gospodarstva predstavljata za EU precej večji problem, kot denimo Grčija ali Slovenija. Kot smo že omenili, se zna zgoditi, da bo Francija že tretjič zapored imela predsednika, ki bo vladal zgolj en mandat (5 let). V zgodovini pete republike (od leta 1958) so precej dalj časa vladali legendarni Charles De Gaulle (11 let), Franςois Mitterande (14 let) in Jacques Chirac (12 let). Nihče izmed njihovih naslednikov se na položaju ni obdržal več kot sedem let. V luči morebitne nove recesije, bi znala negativne gospodarske in politične trende občutiti tudi Slovenija, ki je komaj za silo sanirala negativne posledice prejšnje gospodarske krize. Nova bi jo zato najverjetneje še bolj dotolkla. Toda, ker se bližamo času, ko v naših mislih prevladujejo lepe želje, si želimo, da bi se stvari tudi pri nas še naprej obračale na bolje.

Primož Soban