Naše mesto in okolica, Novice

“Ljudem je treba povrniti optimizem in zaupanje.”

Uroš Prikl je bil v preteklem mandatu poslanec Državnega zbora. Trenutno opravlja funkcijo državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade Marjana Šarca. Prepričan je, da lahko s svojim znanjem in izkušnjami precej pripomore k razvoju Maribora. Preden je vstopil na politični parket, je kot državni uradnik opravljal različne funkcije na ministrstvih. Za vstop v prvo politično vrsto se je odločil zaradi tega, ker je želel ljudem pomagati. Z njim smo se pogovarjali o rešitvah, ki bi izboljšale življenje prebivalcev štajerske prestolnice.

Kaj ste počeli preden ste vstopili v politiko?

Po diplomi na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru sem se zaposlil v podjetju Paloma. Po kratkem času službovanja v realnem sektorju sem leta 2001 odšel v Ljubljano, kjer se je začela moja politična kariera. Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sem enajst let delal na področjih družinske, socialne in zaposlovalne politike. Nato sem dve leti opravljal naloge generalnega sekretarja na Ministrstvu za zdravje. Po trinajstih letih dela v Ljubljani sem se odločil, da se vrnem v Maribor, kjer sem leta 2014 kratek čas opravljal funkcijo direktorja Doma pod Gorco. Nato so se leta 2014 zgodile parlamentarne volitve, na katerih sem bil izvoljen za poslanca, in dokončal mandat. Na letošnjih volitvah mi je zmanjkalo nekaj glasov za ponovno izvolitev v Državni zbor. Sedaj opravljam funkcijo državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade. Moje zadolžitve obsegajo področja, ki se dotikajo starejše populacije oz. upokojencev.

Kaj vas je motiviralo, da ste iz uradniškega nivoja vstopili na politični parket?

Ko sem bil zaposlen na Ministrstvu za delo, sem bil vseskozi  na robu politike. Če sem želel svoje želje udejanjiti na način, da lahko ljudem pomagam, sem moral prestopiti politični Rubikon. De facto sem ga prestopil takrat, ko sem se odločil, da kandidiram za poslanca. Mislim, da je funkcija generalnega sekretarja na Ministrstvu za zdravje že skoraj napol politična funkcija, čeprav je to še vedno najvišji naziv za strokovnega javnega uslužbenca. Vstop v parlament je zame pomenil, da postajam politik v pravem pomenu besede.

Stranka Desus velja za t.i. single issue party (stranka, ki jo v osnovi zanima zgolj eno področje op.a.). Kaj lahko takšna stranka volivcem ponudi na lokalnem nivoju?

Ponudi lahko skrb tako za upokojence kot tudi za druge ciljne skupine. Pravo vprašanje pa je, kaj lahko župan, ki mora v mestnem svetu imeti koalicijo tudi z ostalimi strankami in ne zgolj z DeSuSom, ponudi Mariborčanom. Sam lahko ponudim predvsem to, kar je Maribor skozi desetletja, še posebej pa v zadnjih letih, izgubljal. Želel bi poudariti, da je izgubljal konkurenčno prednost, saj so ga ostala mesta prehitevala po levi in desni. Razlog za to tiči v slabem vodenju, saj ga več kot očitno niso vodili najboljši župani. To je eden izmed razlogov, zakaj kandidiram za župana. Želim si, da ljudje ne bi dnevno migrirali v Ljubljano in v Avstrijo, ter da bi ostali tukaj in ne bi trajno zapuščali našega mesta. Za to pa je ljudem treba povrniti optimizem in zaupanje. Slednje je mogoče doseči zgolj skozi delo in rezultate.

Kakšna je vaša vizija za prihodnost in kako nameravate ljudi obdržati v mestu?

Najprej bi rad povedal, da je Maribor univerzitetno mesto, kar pomeni, da vsako leto izobrazimo veliko ljudi, ki so polni znanja. Mariborskemu gospodarstvu je treba prisluhniti in ga slišati. Dati mu je treba možnost in priložnost. Potrebno ga je tudi vzpodbujati s subvencijami, zelo pomembno pa je, da se tukaj ustvarjajo pogoji, da bo Maribor zanimiv tako za tuje kot tudi za domače gospodarstvenike. Če bo gospodarstvo zaživelo, se bodo odprla nova delovna mesta, kar bo pomenilo, da bodo ljudje ostali v Mariboru. Mladim je treba dati stanovanja in jim zagotoviti streho nad glavo. To je naloga medobčinskega stanovanjskega sklada, ki pa svojega dela ne opravlja najbolje. Moja ambicija je tudi, da bi zgradili nekaj stanovanjskih sosesk, toda treba je preiti od besed k dejanjem. Če bodo ljudje imeli delo in stanovanja, ne bo več razlogov, da bi odhajali v tujino.

4

Uroš Prikl

Maribor je nekoč bil veliko industrijsko mesto, a industrija je po osamosvojitvi propadla. Reindustrializacijo območja je skušala obuditi investicija Magne v eni izmed sosednjih občin. Katere gospodarske panoge bi bilo po vašem mnenju smiselno razvijati v Mariboru?

Naše mesto ima zelo velike turistične potenciale. Povejte mi mesto, kjer se lahko z mestnim avtobusom obut v smučarske čevlje pripelješ neposredno do smučišča. To je možno samo v Mariboru. Ta ima s Pohorjem in z njim povezano infrastrukturo izjemne potenciale za razvoj turizma. Žal pa tudi tukaj ponovno pridemo do točke, da se na tem področju v preteklosti ni veliko naredilo ali pa so se delale napake. Mesto potrebuje turistično strategijo, v kateri bo združil0 vse svoje športne, hotelske in gostinske potenciale. Glede industrije bi dejal, da je mesto doživelo velik udarec ob razpadu Jugoslavije, saj se je mariborski industrijski bazen sesul. Alternative za jugoslovansko tržišče in vojaško proizvodnjo ni bilo. V tem trenutku se štajerska prestolnica skozi industrijsko cono Tezno in investicijo Magne želi revitalizirati oz. reindustrializirati. Iluzorno je pričakovati, da se bodo ob tem razvili giganti, kot so bili TAM oz. Metalna. Zagrabiti je treba vsako priložnost in jo ponuditi vlagateljem, ki pa se morajo držati pravil igre in ljudem, ki jih zaposlijo, dati tudi ustrezno plačilo. Pri meni je bilo precej skepse glede investicije Magne. Ko sem kot poslanec na mizo dobil zagotovila okoljskega in kmetijskega ministrstva, da prihod Magne ni škodljiv za okolje ter ob predpostavki, da se bo tuj investitor dosledno držal delovno-pravne zakonodaje, se mi je odvalil kamen s srca, zato sem mirne duše glasoval za t.i. Lex Magna. Nekaj tisoč delovnih mest ni mačji kašelj. Prepričan sem, da lahko tudi v Maribor pripeljemo vlagatelje, ki bodo spoštovali okoljske in delovno-pravne normative. Glede bančništva pa bi na kratko povedal, da se bojim, da smo si s prodajo NKBM, ki sem ji nasprotoval, odrezali vejo, na kateri smo sedeli, zato je upravičena bojazen, da v Mariboru močnega finančnega stebra v prihodnje ne bo.

Kako bi ocenili županovanje aktualnega župana Andreja Fištravca?

Edino merodajno oceno o tem bodo 18. novembra podali volivci. V primeru, da bi bil z delom zdajšnjega župana absolutno zadovoljen, sploh ne bi kandidiral. Najbrž poznate pregovor, ki pravi:”Konja, ki zmaguje, se ne menja.” Zaradi tega, ker s Fištravčevim delom nisem zadovoljen v tako veliki meri, saj menim, da sem sposoben ponuditi boljše in učinkovitejše rešitve za naše mesto, sem se odločil za kandidaturo. Kritičen sem tako do sebe kot tudi do župana, zato sem dolžan ponuditi alternativo.

Kaj bi naredili drugače kot on?

Zagotovo ne bi bilo odprte luknje imenovane MAKS, knjižnico bi preselil na novo lokacijo, zgradil bi športno dvorano, v kateri bi se lahko igrale košarkarske, rokometne in odbojkarske tekme na najvišjem nivoju, potrudil bi se, da se nam ne bi bilo treba vsako leto bati, kaj bo s smučarsko sezono na Pohorju, pa tudi zahodna tribuna v Ljudskem vrtu bi  bila že obnovljena. Kar nekaj je stvari, ki bi jih spremenil. Za razliko od aktualnega župana pa bi se obdal z ljudmi, ki so strokovnjaki, in ne nosijo nobenega nahrbtnika iz preteklosti.

Dajva za zaključek reči še kakšno besedo o športnih objektih v Mariboru. Slovenija je v zadnjih 15 letih gostila dve veliki tekmovanji v ekipnih športih, in sicer evropski prvenstvi v rokometu (leta 2004) in košarki (leta 2013). Maribor v obeh primerih ni gostil nobene tekme, kar je za drugo največje mesto v državi precej nenavadno. Kaj boste storili, da se to v prihodnje ne bi več ponovilo?

V Mariboru se trenutno ne morejo igrati košarkarske ali odbojkarske tekme na najvišjem nivoju zaradi neprimerne infrastrukture. Župan nima čarobne paličice, da bi to lahko spremenil čez noč. Za to je treba imeti vizijo in zaključeno finančno konstrukcijo. Vse investicije, ki sem jih že prej našteval, ne morejo biti realizirane v treh letih. Nekaj sredstev bo sicer mogoče zagotoviti iz občinskega proračuna, nekaj pa jih bo treba počrpati iz Ljubljane. Zelo pomemben element bo črpanje evropskih sredstev, kjer pa Slovenci nismo najbolj uspešni. Obstaja pa tudi četrta možnost, ki se ji reče javno-zasebno partnerstvo, pri čemer pa seveda moram dodati, da je to bolj namenjeno za manjše projekte. Vse štiri naštete možnosti morajo biti izkoriščene, da bomo lahko prišli do konkretnih rešitev.

Primož Soban

 

 

 

oktober 24, 2018

About Author

PrimozS


Dodaj odgovor