V štajerski prestolnici se je boj za županski stolček razplamtel še pred začetkom volilne kampanje. V tem tednu so župansko kandidaturo napovedali kar trije kandidati: Franc Kangler, Igor Domanjko in Igor Jurišič. Največ medijske pozornosti je vsekakor pritegnila kandidatura prvega. Kanglerjeva samozavest je po devetnajstih neuspešnih obtožnicah očitno ponovno na vrhuncu. Kot vse kaže mu dobršen del volivcev ne zameri več niti postavitve radarjev, da o neuspešnem poslovanju nekaterih podjetij v občinski lasti in neizpeljanem projektu zimske univerzijade sploh ne govorimo.

V torek sem imel Franca Kanglerja prvič priložnost v živo spremljati na tiskovni konferenci. Lahko bi rekel, da možakar s svojo kmečko preprostostjo deluje na nek način simpatično. Kanglerja se že dolga leta drži sloves neumornega borca za Maribor in severovzhodno Slovenijo, ki ji ljubljanska gospoda ne nameni dovolj denarja za to, da bi po razvitosti ujela prestolnico. Marsikateri kleni Mariborčan zagotovo razmišlja na podoben način, zato kot utelešenje boja za decentralizacijo Slovenije vidi ravno Kanglerja. Koliko pa je za razvojni zaostanek Maribora za Ljubljano kriva tamkajšnja skopušna gospoda in koliko Mariborčani sami, pa je seveda že povsem drugo vprašanje.

Preostala dva kandidata sta javnosti precej manj znana kot nekdanji mariborski župan. Igorja Domanjka je v boj za ta položaj poslala Lista novinarja Bojana Požarja, medtem ko mi je Igor Jurišič doslej bil poznan kot predsednik Popotniškega združenja Slovenije. Kot enemu redkih Mariborčanov in Slovencev mu je uspelo prepotovati Severno in Južno Korejo, ter v obeh državah posaditi potomki najstarejše trte na svetu. Nedvomno zelo lepa gesta, ki jo Jurišič namerava na lokalni parket prenesti tako, da bi mesto podžupana ponudil obema favoritoma, Kanglerju in Fištravcu. Jurišič morda niti ni tako slab kandidat, a za zmago nima resnejših možnosti predvsem zato, ker ga ne podpira nobena izmed parlamentarnih strank. V nekoliko negativno luč pa ga postavlja tudi dejstvo, da se je večkrat neuspešno potegoval za župana Ruš, prav tako pa je kandidiral za poslanca na listi Stranke Alenke Bratušek.

Kot najresnejša izzivalka obeh nekdanjih županov se zdi nekdanja direktorica Študentskih domov  Univerze v Mariboru in dolgoletna mestna svetnica Liste za pravičnost in razvoj Lidija Divjak Mirnik. Ta se je v iztekajočem mandatu profilirala kot ena najostrejših kritik aktualnega župana. Kritična je bila predvsem pri vprašanju porabe občinskega denarja, saj se je ta po njenem mnenju pogosto delil na netransparenten način. Sama se pogosto pohvali, da je uspela “počrpati” veliko denarja iz proračuna in evropskih sredstev, kar ji je omogočilo, da je uspela v svoji prejšnji službi realizirati precej projektov. Poleg Divjak Mirnikove se resna kandidatka zdi še nekdanja Fištravčeva podžupanja Melita Petelin, ki pa se je zaradi osebnih razlogov z njim razšla. Tako lahko rečemo, da imajo kandidati med sabo precej neporavnanih računov iz preteklosti, kar bi utegnilo zaznamovati predvolilno kampanjo. Ta bi se lahko zaradi tega sprevrgla v nekakšen cirkus, kar bi lahko imelo za posledico, da vprašanja, ki so za prihodnost Maribora bistvena, sploh ne bodo prišla do izraza.

Primož Soban