Bil je lep sončen dan. Med našim sprehodom po Ljubljani smo se ustavili v “zloglasnem” Rogu. Tam je bila nekoč tovarna koles, zdaj pa jo že nekaj let zasedajo predstavniki t.i. alternativne scene. Na dvorišču pa nenadoma zagledamo človeka, s katerim se je pred nekaj meseci ukvarjala vsa država. To ni bil nihče drug kot sirski begunec Ahmad Šami. Ahmad še vedno opravlja poklic brivca oz. frizerja. Trenutno je daleč od oči javnosti, a zato njegovo življenje ni nič lažje. Azila še vedno ni dobil, kar mu onemogoča, da bi se bolje naučil slovenskega jezika. Kljub temu pa je z veseljem privolil v intervju z nami.

Kako ste živeli pred začetkom vojne v Siriji?

Imel sem trgovino. Sirija je zelo lepa država, ki ima vse. Je bogata z nafto, prav tako pa je tam moč pridelovati sadje in zelenjavo. V njej so živeli tako bogati kot tudi revni ljudje. Življenje je potekalo normalno. Težav z denarjem nisem imel. Nato je izbruhnila vojna, ki je bila v marsičem posebna, saj je šlo za državljansko vojno. Tako se je zgodilo, da so se znotraj ene družine sorodniki borili na različnih straneh. Pred vojno sem živel v mestu imenovanem Daraja, ki je 10 kilometrov oddaljeno od Damaska. Ko se je začela vojna so se prebivalci začeli množično izseljevati. Ko so v mesto prišli oboroženi nasprotniki predsednika Bašarja Al-Asada, so njegove sile pričele mesto obstreljevati, vendar pri tem niso uničile zgolj njegovih nasprotnikov, temveč tudi mojo hišo.

Kaj se je ob začetku vojne zgodilo z vašo družino?

V Daraji nisem več mogel živeti. Moja družina je pobegnila v Damask, medtem ko sem sam prišel v Slovenijo. Sin je trenutno v Turčiji, starejša hči pa je v Nemčiji. Tukaj sem že dve leti in sedem mesecev. Imam zelo nizke prihodke. Ob začetku vojne sem se preselil v neko manjše mesto, vendar brez svoje družine. Žena je ostala v Damasku, kjer je živela v stanovanju, ki je bilo v lasti moža njene prijateljice.

Kako trenutno živite v Sloveniji?

Zelo težko. Tukaj sedim po 10 ur in strižem ljudi, ki mi dajejo prostovoljne prispevke. Zelo težko grem v trgovino, da bi si kaj kupil. Trenutno pa sem tudi brez dokumentov. Moj pravni status je nejasen. Najbolj me zaboli, ko slabi ljudje govorijo, da dobivam dva tisoč evrov podpore. Begunec v Sloveniji dobi 18 evrov žepnine.

Kako velik je bil vpliv religije na življenje ljudi v Siriji?

O vplivu religije na vsakdanje življenje govorijo ljudje, ki imajo slab značaj. Sam sem živel 40 let v Siriji in sem imel veliko prijateljev med ljudmi vseh veroizpovedi. Zame so vsi ljudje bratje.

Kakšen odnos do religije pa je imel Bašar Al-Asad?

Težko rečem, ker o politiki zelo nerad govorim. Zanimajo me zgolj življenjske stvari. Zaradi hujskanja  na podlagi veroizpovedi velik del ljudi v Siriji ne živi normalnega življenja. Moja družina je sedaj 2300 km daleč.

Ali imate stike z družino?

Zelo redke. Me pa pogosto skrbi, kako živijo žena in otroci. Imam tudi nekaj zdravstvenih težav. Ponoči težko spim. Moje življenje je enako smrti.

Kakšno pa je sicer vaše mnenje o Sloveniji in Slovencih?

Življenje v Sloveniji mi je všeč. Rad rečem, da je moja duša v Sloveniji, a moje srce je v Siriji. Tukaj živi veliko dobrih ljudi. Najpomembneje pa je, da tukaj lahko dobiš, kar želiš. Slovenija mi je bolj všeč kot Avstrija ali Nemčija. Želim pa tudi poudariti, da ni v moji navadi, da bi v ljudeh videl nekaj slabega. Ko sem skupaj z ljudmi, se od njih lahko naučim tudi kakšne besede iz slovenskega jezika. Ne želim pa se učiti grdih besed. Zelo pa si želim iti v tečaj slovenščine. Begunec je človek in ne žival. Zanj ni dovolj, da zgolj spi in dobiva hrano, temveč se mora tudi šolati. Tukaj sem že dve leti in še nisem imel niti ure slovenščine.

Za vami je precej boleča in neprijetna življenjska zgodba. Nam lahko opišete, kakšni so bili vaši občutki, ko ste bili medijsko izpostavljeni zaradi tega, ker vam je grozila deportacija na Hrvaško?

Vprašanja nisem najbolje razumel. Bom pa rekel, da me je precej prizadelo, da je del javnosti in institucij name gledal kot na mafijca. Prizadene pa me birokratski pingpong med ministrstvom za notranje zadeve in odločbami sodišč, ki so si zelo nasprotujoče, in mi onemogočajo, da bi lahko normalno zaživel. Minister ne naredi dovolj, da bi svoje uslužbence poklical in jih prepričal, naj mi dodelijo status azilanta. Živim v državi birokratov. Potrebujem normalno življenje in ne smrti.

Si želite ostati v Sloveniji?

Da. Upam, da mi bodo dovolili ostati.

Primož Soban