Iztekajoči teden so zaznamovale tri teme. Gospodarstveniki so se še naprej pritoževali nad namero Levice po povečanju davka na dohodke pravnih oseb, vendar to še ni nič v primerjavi z viharjem, ki so ga v javnosti povzročili posnetki samooklicane Štajerske varde, ki je s strelnim orožjem in sekiro neovirano korakala po gozdu v bližini Apač. Za nekaj slabe volje je poskrbela tudi slovenska nogometna reprezentanca, saj na tekmi proti Bolgariji ponovno ni prikazala tistega, kar od nje pričakuje javnost.

Teoretiki zarot so med prvima dvema temama takoj videli povezavo. Korakanje paravojaške enote po “štajerski goši” bi naj bilo posledica preusmerjanja pozornosti od slabo napisane koalicijske pogodbe, zato bi naj bil Andrej Šiško nova lutka v rokah stricev iz ozadja. Toda kot po navadi je bila njihova teorija obrnjena na glavo, ko se je izkazalo, da je bil pri nečednih rabotah poleg tudi vidni član podmladka SDS in naenkrat je bilo vse tiho. Prvi teden letošnjega septembra mi bo ostal v spominu tudi po tem, da sem prvič slišal besedno zvezo “ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve.” Podobne besede sem doslej prebral zgolj v zgodovinskih učbenikih, korakanje 60 mož pa je poskrbelo, da so ponovno postale del pravno-političnega besednjaka tudi v sedanjosti. Zanimivo naključje je tudi, da je podobne besede na tiskovni konferenci Kluba slovenskih poslovnežev (Slovenian Bussines Club) uporabil tudi Goran Novković, ki je dejal, da so njega in gospodarstvenike šokirali pozivi k spremembi družbeno-ekonomskega sistema.

Zgoraj opisano dogajanje spominja na neke druge čase. Najbolj zaskrbljujoče pa je predvsem dejstvo, da to niso zgolj asociacije na socialistične čase, temveč predvsem na čas med obema vojnama. Kljub dejstvu, da se zgodovina ne ponavlja, pa se ne moremo znebiti občutka, da si v slovenski družbi nasproti stojijo trije politični akterji. Na eni strani imamo socialistično levico, na drugi pa skrajno desnico. Vmes stojijo gospodarstveniki, za katere se zdi, da se bolj kot desnice bojijo levice in bi v primeru resnejšega zaostrovanja med obema poloma raje prestopili na desno stran, saj bi tam, po njihovem mnenju, lahko lažje oplemenitili svoj kapital. Najbolj nezaželena akterja v vsej zgodbi sta tako Levica, na katero imajo  njeni politični nasprotniki in sopotniki podoben pogled, kot so ga nekoč imele meščanske stranke na komuniste, in Andrej Šiško, na katerega politični akterji gledajo podobno kot na generala Leona Rupnika. Kako se bosta obe zgodbi razpletli je za zdaj nemogoče napovedati, vsekakor pa bo njun razplet povzročil padec marsikatere politične maske.

Na športnem področju so ponovno razočarali slovenski nogometaši, ki so jih v prvi tekmi novoustanovljene Lige narodov premagali Bolgari. Ob prihodu na stadion je bilo čutiti, da vzdušje okoli reprezentance ni takšno, kot bi moralo biti. Skrbi predvsem slab obisk in malodušje. To kaže, da navijači selektorju in igralcem ne zaupajo. Tomaž Kavčič morda ni slab trener, a dejstvo, da je bil Katančev pomočnik, ga ne dela kredibilnega. Podobno kot njegovemu predhodniku tudi njemu ne uspeva, da bi njegovi varovanci dobro formo iz klubov prenesli v reprezentanco. Zanimivo je predvsem dejstvo, da zdajšnji reprezentanti v svojih klubih igrajo bistveno bolj pomembne vloge kot t.i. zlata generacija iz prvega Katančevega mandata. Javnost zato od njih upravičeno pričakuje veliko, toda po izgubljenih tekmah imamo velikokrat občutek, da igralci na igrišču ne pokažejo vsega, kar so sposobni. Novi selektor za razliko od prejšnjega navijačev vsaj ne draži s stavkom, da “enostavno nimamo kvalitetnih igralcev.”

Po tekmi z Bolgari je bilo slišati številne šale na račun naše reprezentance. Ena izmed njih se je glasila, da bi še reprezentanca dežele Štajerske iztržila boljši rezultat od trenutne slovenske reprezentance. Medijsko dogajanje zadnjega tedna tako najbolje ponazarja naslednji stavek:”Davkov, Štajerske varde in Tomaža Kavčiča, reši nas Gospod.”

Primož Soban