Peter Kokol, šahovski FIDE mojster in član Železničarskega šahovskega kluba (ŽŠK) Maribor, kot šahovski trener deluje na Kitajskem, kjer otroke uči veščin te intelektualne igre. Z njim smo se pogovarjali o njegovem navdušenju nad šahom, življenju na Kitajskem, zanimanju za šah v Sloveniji in na Daljnem vzhodu ter še o mnogo čem.

Kdo vas je navdušil za igranje šaha?

Začetki mojega igranja segajo že več kot dvajset let nazaj. Ko sem bil star šest, let sem si  na smučanju zlomil nogo, zaradi česar sem bil na prisilnem počitku. Tedaj sem se vse dneve zgolj dolgočasil, zato me je oče naučil igro vseh iger-šah.

Kaj ste dosegli kot igralec šaha?

Prva tri leta sem šahiral zgolj z očetom. Pri devetih letih sem se včlanil v ŽŠK Maribor in pričel tekmovati. Šah je prerasel iz hobija v šport. V kategoriji do 10 let sem bil državni podprvak, v kategoriji do 12 let pa državni prvak. Ta naslov sem nato osvojil še v konkurenci do 18 let, vmes pa sem bil še nekajkrat drugi. Udeležil sem se tudi evropskih in svetovnih prvenstev, kjer je bila moja najboljša uvrstitev 24. mesto na evropskem prvenstvu v Budvi leta 2003.

Kolikšno je po vašem zanimanje za šah v Sloveniji?

Rekel bi, da je šah v Sloveniji vedno bolj popularen. K temu veliko prispevajo uspehi slovenskih šahistov v zadnjih letih. Posebej uspešni smo pri dekletih, saj je Laura Unuk lani postala svetovna prvakinja do 18 let. Takšni uspehi vlečejo, zaradi njih mladi še raje trenirajo.

Kam pa so se izgubili nekdanji talenti kot npr. Luka Lenič, ki je bil v mladih letih zelo uspešen? Nič ni več slišati tudi o Aleksandru Beljavskem. Kje je trenutno njuna šahovska kariera?

Lenič je imel nekajletno pavzo, a je še vedno najboljši slovenski šahist. Zdaj se nekako vrača na sceno. Lani se je uvrstil na svetovni šahovski pokal, kamor je povabljenih 124 najboljših šahistov na svetu. V prvem krogu je zmagal, v drugem pa izpadel. Svetovni šahovski pokal je edini turnir, kjer se igra na izpadanje. Aleksander Beljavski je odšel v šahovski pokoj. Šahira še zgolj za svojo dušo. Letos je sicer v Mariboru odigral partijo hitrega šaha v Mariboru z velemojstrom Svešnikovom. Trenutno pa ni več član slovenske reprezentance, saj je že nekoliko v letih.

Kakšni pa so bili dosežki slovenske šahovske reprezentance v zadnjih letih?

Najboljšo uvrstitev so dosegli leta 2000, ko so bili 4. na evropskem prvenstvu. V zadnjih letih pa so bili njihovi dosežki precej skromnejši.

Kako pa je kaj z nastopi na šahovskih olimpijadah?

Šahovske olimpijade potekajo vsako drugo leto. Letos bo potekala v Batumiju v Gruziji. Udeležila se je bo tudi slovenska reprezentanca.

Kako ste zadovoljni z organizacijo poletnega šahovskega tabora v Mariboru?

Na taboru sem aktivno sodeloval. S seboj sem pripeljal tudi skupino Kitajcev. Udeležilo se ga je 40 udeležencev iz 14 različnih držav. Dopoldne so potekala šahovska predavanja, popoldne pa vaje. Ob tem so potekale obšahovske dejavnosti, kot so pohodi in ogled šahovskih filmov. Udeleženci so tekmovali v hitropoteznem šahu, kjer je zmagal Italijan Razzoli. Drugače pa je vse potekalo bolj v smislu druženja. Prav tako pa ni bilo nikakršne starostne omejitve. Najstarejši udeleženci so bili stari čez 30 let, namlajša udeleženka pa je imela 6 let.

Kot je bilo omenjeno v uvodu, ste zadnje leto delovali kot šahovski trener na Kitajskem. Kaj vas je pripeljalo do tega, da ste se preselili na Kitajsko?

Od oktobra 2017 živim in poučujem šah  v Šanghaju. Prijatelj iz šahovskih vrst, ki je že večkrat obiskal Kitajsko, je navezal stike z bodočo šefinjo, ki nama organizira delo na Kitajskem.

Kako dobro je po vašem mnenju razvit šah na Kitajskem?

Dobro vprašanje. Kitajci imajo svoj šah, vendar v zadnjem času postaja mednarodni šah vedno bolj popularen. Kitajska vlada ogromno vlaga v razvoj šaha, saj so Kitajci druga največja šahovska velesila na svetu (prvi so Rusi, tretji pa Američani).

V čem se kitajski šah razlikuje od mednarodnega?

Igra se na plošči z osmimi polji, vendar se figure premikajo na stičiščih. Figure imajo nekoliko drugačne funkcije. Skakač in konj se premikata enako, medtem ko ima kralj nekakšen “kazenski prostor,” iz katerega ne sme uiti. Pravijo, da je precej bolj preprost od mednarodnega šaha. Zelo popularna igra je tudi go, ki se igra s kamenčki na plošči z 19 polji. Velja za eno najbolj kompleksnih iger. Slišati je tudi zanimiv rek, ki pravi:”Šah je bil izumljen, igra go pa je bila ustvarjena.”

Iz kakšnih družin pa prihaja večina vaših učencev?

Večina prihaja iz bogatih družin. Marsikdo med njimi sanja, da bi šel študirat v ZDA, zato starši mnogim otrokom poleg kitajskih dajejo tudi angleška imena (npr. John, Andrew). Za šolanje svojih otrok starši plačujejo tudi zelo visoke šolnine (okrog 20.000 evrov na leto). Skratka bolj kot Evropa jih zanimajo ZDA.

Ali se otroci, ki jih poučujete, s šahom ukvarjajo zaradi lastnega interesa ali jih v to silijo starši?

Podobno kot pri nas starši otroka vpišejo v neko aktivnost oz. v več aktivnosti hkrati. Kitajski otroci so zelo obremenjeni. Za vikend dobijo tako zahtevno nalogo, da se celoten konec tedna ukvarjajo z njo. Poleg tega pa imajo še kakšne druge aktivnosti (npr. karate ali igranje kakšnega glasbila). Med otroki pa se seveda najde nekaj takšnih, ki se zaljubijo v šah in jim to pomeni vse. Ena izmed njih je pet let in pol stara deklica, ki ima angleško ime Rose. Oče jo resda precej vzpodbuja, vendar se vidi, da je tudi sama zaljubljena v šah. Ko je gledala nek šahovski video ob devetih zvečer, ji je oče rekel, da mora iti spat, vendar se je deklica zjokala, saj je hotela video pogledati do konca. Starši nasploh zelo veliko vlagajo v izobrazbo svojih otrok. Tudi tisti, ki niso premožni, najemajo kredite, da bi se lahko njihovi otroci šolali na najboljših šolah.

Ali se je na Kitajskem težko prebiti na univerzo?

Zelo težko. Selekcija je izjemna. Na univerzo je težje priti, kot pa jo narediti. Poznam štiri ljubiteljske šahiste, ki obiskujejo eno izmed univerz v Šanghaju. Ko jih vprašam, ali bodo ob šahu zmogli še študijske obveznosti, mi odgovorijo:”Brez problema.” Ogromno časa porabijo za učenje kitajskih pismenk, ki jih je več kot 8.000.

Ste se že naučili kaj kitajščine?

Nekaj malega. Razmišljam, da bi se oktobra vpisal v intenzivni tečaj kitajskega jezika. Če mislim nekaj let ostati, potem se mi zdi primerno, da se naučim tudi jezika.

Na Kitajskem vlada dvojni sistem. Oblast ima še vedno Komunistična partija Kitajske, medtem ko na drugi strani vlada podivjani neoliberalizem. Kako se ta dvojnost kaže v vsakdanjem življenju?

Način vladanja je še vedno komunističen. Zdajšnji predsednik Ši Džinping si je namreč podelil dosmrtni mandat. Zato lahko rečemo, da gre v tem primeru za nekakšno diktaturo. V vsakdanjem življenju pa prevladuje divji kapitalizem. Ljudje se neprestano ženejo zgolj za denarjem.

Kitajci so znani po konfucijanstvu in budizmu. Se po vašem mnenju kapitalizem sklada s tema dvema naukoma?

Religioznih ljudi ni več veliko. Zelo malo jih daje poudarek na duhovnost in zgodovino. Prisotna sta tako budizem kot tudi katoliška vera, vendar je oboje zatrto. Na eni strani ju zatira komunistična partija, na drugi strani pa kapitalizem.

Kakšno pa je potem vsakdanje življenje povprečnega Kitajca?

Letni dopust na Kitajskem traja pet dni. Tudi jaz imam zgolj pet dni plačanega letnega dopusta. Kitajci so zelo marljiv narod. Delovnik poteka 9 ur. Od tega je ena ura neplačane malice. Na cestah je gneča med pol osmo in pol deseto uro zjutraj, ko se ljudje odpravljajo v službo. Podoben kaos vlada med peto in sedmo uro zvečer, ko zaposleni gredo domov. Tedaj je na cestah pravi “rush hour.”

Glede na delavnost Kitajcev pa je vseeno presenetljivo dejstvo, da je po Sloveniji in svetu moč opaziti veliko kitajskih turistov. Ali so to ljudje, ki so blizu vladajoči garnituri?

V Evropi si sploh ne znamo predstavljati, kako bogat je ta srednji visoki sloj. To so zelo premožni ljudje, ki si lahko privoščijo več, kar pomeni tudi več dopusta. Na Kitajskem prav tako ni samoumevno, da imajo državljani potni list. Ti, ki potujejo, ga imajo. Po drugi strani pa 800 milijonov Kitajcev še vedno živi pod pragom revščine.

Kitajska je bila dolgo časa znana po politiki enega otroka. Ali je ta ukrep še vedno v veljavi?

Ne, zdaj na Kitajskem vlada politika dveh otrok. Če jih imaš več, plačaš kazen, ki znaša okoli 30.000 evrov na otroka. Nekateri si to lahko lahko privoščijo, drugi pa svoje otroke celo skrivajo.

Kako pa Kitajci gledajo na obdobje pred vzponom komunizma in obdobje vladavine Mao Cetunga ter Denga Xiaopinga? Ali ste zaznali kakšne specifične poglede na njihovo zgodovino?

Kitajci se neradi pogovarjajo o politiki. Če jim zastaviš vprašanje, ni nujno, da boš dobil iskrene odgovore. Enkrat sem slučajno naletel na taksista, ki se je razgovoril, vendar me je po koncu pogovora prosil, naj to zadržim zase. Bil je seveda zelo kritičen do politike komunistične partije. Drugače pa se ljudje zelo zgledujejo po Zahodu. Komunizem jim ne ustreza.

V zadnjem času precej prahu dviguje ameriški predsednik Donald Trump, ki z višjimi carinami na kitajske izdelke skuša zanetiti trgovinsko vojno med ZDA in Kitajsko. Kako kitajska javnost gleda na Donalda Trumpa?

S takšnimi ukrepi seveda niso zadovoljni. Podpirajo svojo vlado. Je pa zanimiv podatek, da je ena restavracija v Pekingu uvedla 25-odstotni dodatek za ameriške goste.

Ko sva že pri Pekingu, seveda ne moreva mimo dejstva, da je zelo velika težava tega mesta smog. Po televiziji lahko vidimo prizore, ko ljudje ne morejo hoditi po ulicah brez zaščitne maske. Ali imate v Šanghaju podobne težave?

Zrak v Šanghaju je nekoliko boljši, težave pa se pojavljajo predvsem v zimskih mesecih. Ko zapiha severni veter iz okolice Pekinga, kjer je zelo močna industrija, smo tudi mi v smogu. Povečano koncentracijo prašnih delcev se redno meri, zato jo tudi sam spremljam. Ko ti delci presežejo določeno vrednost, moram tudi sam nositi zaščitno masko.

Tudi voda iz pipe najverjetneje ni pitna.

Voda ni pitna. Večina Kitajcev pije toplo vodo, saj jo predtem prekuhavajo.

Ste že poskusili kakšno kitajsko kulinarično specialiteto?

V kitajski kuhinji je najpogostejša jed riž. Kot predjed se pogosto servira juha z nudeljni. Od eksotičnih jedi sem poskusil žabo, ki je bila zelo okusna, in goloba, ki mi ni bil najbolj všeč. Zelo dobra je tudi pekinška raca. Sicer pa so Kitajci znani po tem, da pojedo vse. Posebej to velja za provinco Guangdong na jugu države, kjer jedo mačke, pse, podgane, kače in celo opice.

Ali ste na Kitajskem opazili kakšne dobre prakse, ki bi jih bilo pametno prenesti v Slovenijo?

Šanghaj je zelo moderno mesto, prepleteno z metroji. V njem živi 25 milijonov ljudi. Posebej zanimiva se mi zdi aplikacija Wichat. S to aplikacijo je mogoče plačati vse izdelke in storitve, kar gre bistveno hitreje kot plačevanje z gotovino. To bi bilo pametno prenesti v Slovenijo.

Je Kitajska še vedno raj za ceneno delovno silo ali so se stvari tudi na tem področju že spremenile?

Glede na to, da trg še vedno sili na Kitajsko, bo to najverjetneje še vedno držalo. V Šanghaju ne opažam velikih tovarn, ker se je mesto usmerilo v terciarne oz. kvartarne dejavnosti. V samem mestu ni avtomobilske ali kakšne druge industrije. Nekaj več tovarn je v predmestju in v sosednjih mestih.

Ali Kitajci vedo, kje je Slovenija?

Dobro vprašanje. Ko me nekdo vpraša, od kod prihajam, rečem, da sem iz Evrope, saj to zanje predstavlja eno državo. Če jim omenim Slovenijo, jim je to manj znano, precej več pa jih ve za nekdanjo Jugoslavijo.

Za konec bi vas vprašal še, kdaj se nameravate vrniti v Maribor?

Ne vem. Načrtujem, da bi se vrnil po nekaj letih. Kvaliteta življenja v Sloveniji je neprimerno višja kot na Kitajskem. Menim, da se Slovenci sploh ne zavedamo, kaj imamo. Vsekakor pa nisem tja odšel zaradi čistega zraka in narave.

Primož Soban