V iztekajočem se tednu je t.i. peterčku (LMŠ, SMC, SD, DeSUS, SAB) in Levici uspelo doseči dogovor o oblikovanju manjšinske vlade. Slovenija se bo tako pridružila nekaterim (razvitim) evropskim državam, ki so jih, ali pa jih še vedno vodijo vlade, ki nimajo absolutne večine v parlamentu. Vladanje manjšinske vlade se je v marsikateri državi že izkazalo za uspešno, ob tem pa se seveda zastavlja vprašanje, kako se bo to obneslo v Sloveniji. Levica je podporo peterčku zagotovila ob pogojih, da ji ne bo treba potrditi nekaterih ukrepov, s katerimi se ne bo strinjala (zvišanje izdatkov za obrambo, privatizacija podjetij v državni lasti, nižanje okoljskih standardov …). Ob tem se zastavlja vprašanje, kaj bo peterica naredila v primeru, da bodo takšni ukrepi nujni. Odgovor, ki se nam ponuja je, da bo podporo morali iskati pri preostalih opozicijskih strankah, torej tudi pri SDS oz. NSi. Morebitna Šarčeva vlada bo tako svojevrsten preizkus nove tehnologije vladanja, ki je v Sloveniji doslej še nismo poznali. Največji izziv bo prav gotovo to, kako znotraj koalicije uskladiti in implementirati ukrepe, ki jih bo zahtevala Levica. Ta bo imela več podpore pri SD-ju in DeSUS-u, medtem ko bodo do njenih predlogov bolj zadržane LMŠ, SMC in SAB.

Eden izmed pomislekov glede manjšinske vlade, ki jih je bilo mogoče slišati v preteklih dneh je ta, da se takšne vlade zaradi ljubega miru ne lotevajo strukturnih reform, saj se bojijo, da bi v tem primeru razpadle. Takšen očitek bi bilo mogoče nasloviti tudi na vladi Alenke Bratušek in Mira Cerarja, ki sta bili večinski, a se marsikatere teme nista lotili zaradi zgoraj navedenih razlogov. Bo pa vsekakor zanimivo videti, kako se bo nova vlada lotila pogajanj s sindikati javnega sektorja, kjer bo morala krmariti med številnimi čermi, ki jih bodo predstavljale zahteve javnih uslužbencev na eni ter potreba po fiskalni vzdržnosti na drugi strani. Tukaj se bo med koalicijskimi partnerji zagotovo precej iskrilo, pri čemer ne gre izključiti niti možnosti, da bi Šarec lahko podporo za nekoliko manjše zvišanje plač iskal tudi pri Janševi SDS.

Slednja bo vsekakor naredila vse za to, da bi vlada čimprej padla, saj bi se ji v primeru novih predčasnih volitev najverjetneje ponovno nasmihala zmaga. Vladajoča garnitura bo namreč zaradi dejstva, da ji na junijskih volitvah ni uspelo dobiti največ glasov volivcev v očeh javnosti, imela nekoliko manjšo legitimiteto. Desnici zagotovo ni po godu vlada s podporo stranke, ki se zavzema za demokratični socializem. Izrazito nenaklonjenost je moč zaznati tudi v medijih, javnosti znanih po tem, da so svetovnonazorsko bližje desnici. Lahko rečemo, da si že pred oblikovanjem vlade marsikdo ne želi, da bi bila 13. slovenska vlada uspešna. Toda to je že del slovenske politične folklore.

Ozrimo se še proti državi, ki je pred leti imela podobne težave kot Slovenija, zdaj pa naj bi po zaslugi manjšinske vlade izplavala iz krize. Govorimo o Portugalski. Ta je s Slovenijo primerljiva v tem, da ima velike težave v bančnem sistemu, pa tudi industrijsko ni preveč razvita, kar pomeni, da večina prebivalstva dela v storitvenih dejavnostih ali v javnem sektorju. Ko sem pred letom dni v Nemčiji srečal neko Portugalko, sem jo vprašal, kako je zadovoljna z razmerami v državi. Odgovorila mi je, da je zelo zadovoljna s trenutnim stanjem in dodala, da koalicija med socialisti in Levim blokom deluje odlično. Res je, da bilo njeno politično prepričanje bližje levici, a nisem imel razloga, da ji ne bi verjel. Upam, da bomo tudi mi nekoč “druga Portugalska,” če že nismo postali “druga Švica.”

Primož Soban