Od državnozborskih volitev je minilo že več kot en mesec, zaenkrat pa še ni znano, kdo bo sestavil vlado (če sploh). Za zmagovalca volitev Janeza Janšo se zdi, da se je v tem trenutku že nekoliko vdal v usodo, saj se pri tem, da bi na svojo stran poskušal pridobiti še kakšno stranko poleg Nsi in SNS, ne napreza pretirano. DeSUS, SD in Levica s SDS-om tako ali tako nimajo zelo veliko skupnih točk, medtem ko bi za LMŠ, SMC in SAB pristanek na povabilo v morebitno Janševo vlado dolgoročno zagotovo pomenil odhod s političnega prizorišča.

Predsednik SDS lahko le upa, da se bo sestavljanje vlade ponesrečilo drugouvrščenemu Marjanu Šarcu, kar bi pomenilo, da bi lahko novo priložnost dobil v tretjem krogu, ko je za izvolitev predsednika vlade dovolj že navadna večina. Toda do tja je še dolga in negotova pot. Predstavniki šestih strank se danes v Kamniku mudijo na pogovorih o koalicijski pogodbi in kadrovskem razrezu. Precej odmevna zgodba povolilnega dogajanja je domnevna nezaželena prisotnost Levice v bodoči koaliciji. To je razumljivo, saj bi bila Levica pri marsikaterem vprašanju nedvomno zelo naporen koalicijski partner. Do razpok v takšni koaliciji bi nedvomno prišlo pri vprašanjih, kot so postopna odprava varčevalnih ukrepov v javnem sektorju, privatizacija podjetij v državni lasti, reševanje čakalnih vrst v zdravstvu itd. Pri omenjenih temah bi Levica morala pristajati na slabe rešitve in gnile kompromise, s katerimi se ne bi strinjala, kar bi ji v javnosti jemalo kredibilnost, njeni volivci pa bi odšli k SD ali pa se ne bi udeležili volitev. Prav SD je v minulih mandatih vodila podobno politiko in sčasoma izgubila marsikaterega levo usmerjenega volivca, a se je zaradi dobro razširjene strankarske mreže uspela izogniti usodi LDS-a in Zaresa.

V primeru, da bi se iz pogajanj z Marjanom Šarcem umaknila še Nova Slovenija bi bile nove predčasne volitve neizbežno dejstvo. Ob tem se zastavlja vprašanje, komu bi takšen scenarij najbolj koristil oz. škodil. V prvi vrsti se lahko upravičeno bojimo, da bi bila v tem primeru volilna udeležba še nižja kot na junijskih volitvah, a bi morda prinesla nekoliko drugačno prerazporeditev politične moči. Najbolj na udaru bi zagotovo bile SNS, DeSUS in SAB, ki bi najverjetneje trepetale za vstop v parlament. Posebej zanimivo bi bilo videti, kako slovenska politična krajina izgleda brez DeSUS-a, saj je ta stranka sodelovala v skoraj vseh vladah v zadnjih 22 letih (izjema je bilo le obdobje Bajukove vlade leta 2000).  To bi pomenilo, da bi stranke morale najti drugega enako voljnega koalicijskega partnerja, kar pa zagotovo ne bi bila lahka naloga.

Jeseni bomo odšli na volišča v vsakem primeru, saj nas čakajo lokalne volitve. Slednje pomeni, da bo marsikje treba iti na volišče dvakrat, ali se bo treba tja odpraviti tudi tretjič, pa bo znano prihodnji četrtek.

Primož Soban