Sinoči je na Glavnem odru na Dravi gostovalo še eno veliko ime iz glasbenega sveta, panonski mornar iz Vojvodine,  Đorđe Balašević. Priznam, da nisem najboljši poznavalec njegovih pesmi. Do sinoči mi je bila najbolj poznana Računajte na nas. Tokratni koncert pa je bilo eno samo plutje po morju ljubezenskih pesmi, čeprav za Balaševića marsikdo pravi, da so njegove pesmi tudi politične.

Ko je stopil na oder, se ni mogel izogniti dejstvu, da je bil v Mariboru pred enimi mesecem in naletel na zaprto Tržaško cesto. Ob tem si je dejal :”Ah, nekega dne bo cesta že končana.” Ceste na poti v Maribor tudi tokrat niso bile povsem odprte zaradi obnove Lackove ceste, pri čemer se je hudomušno dotaknil predvsem ceste v Hočah in Razvanju in na koncu zaključil z besedami: “E, moj Maribor.”

Na koncertu je ga je spremljala tudi skupina vojvodinskih tamburašev. Instrumentalno zasedbo pa je še okrepil s harmonikarjem, violinistom, pianistom, kitaristom in klarinetistom. Koncert je začel s skladbo z naslovom Olivera, ki je bila napisana že daljnega leta 1987, a se je kot uspešnica ohranila vse do danes. Premore med posameznimi pesmimi je popestril z zanimivi anekdotami, zaradi česar sem spoznal, da je Đorđe Balašević resnično prava “faca.” Najbolj zanimiva mi je bila tista o carinikih na slovenski in hrvaški meji. Gre pa takole: “Ko sem prišel na mejni prehod Bregana, me je prepoznal hrvaški carinik, in mi dejal, da je moj veliki oboževalec. Hotel se je tudi slikati z mano. Na slovenski strani me je pričakal carinik, ki se verjetno ni nasmejal od leta 1968, ko so Rusi vkorakali na Češkoslovaško. Videl je moj potni list in me vprašal, ali ni bil nekoč nek pevec z imenom Đorđe Balašević. “Bil,” sem odgovoril. Mlajši kolega mu je potiho rekel, ali ne vidi, da sem to jaz. Vprašal me je:”Ali ta Balašević še vedno hodi po koncertih?” Odgovoril sem:”Hodi, ampak samo po svojih.”

Eden najboljših srbskih kantavtorjev je postregel tudi z zanimivim stavkom, da so zanj vsi ljudje normalni z izjemo politikov. Njegove pesmi imajo tudi močno mirovno sporočilo, saj pravi, da je za vsakega pametnega človeka vsaka vojna izgubljena. S to tematiko je povezana tudi pesem Galicija, ki je posvečena spominu na 1. svetovno vojno. V tej vojni se je boril tudi njegov ded, za katerega je pevec dolgo mislil, da je velik junak, a si je po ogledu filma Marš na Drino ustvaril nekoliko drugačno sliko. Videl je, da v filmu niso nosili enakih uniform, kot jo je imel njegov ded na sliki (nosil naj bi modro uniformo, medtem ko v filmu vojaki nosijo zelene). Vprašal ga je, kaj je počel tisti dan, ko se je odvijala bitka na Ceru. Stari oče mu je odgovoril, da se je hotel ustreliti v prst, da bi ga poslali domov, a je bila megla tako gosta, da je zgrešil. Potem so ga poslali v boj, a je bil to zanj bolj boj za preživetje kot pa izkazovanje junaštva.

Glasba Đorđeta Balaševića ima klasičen panonski prizvok, ki precej spominja na slog Vlada Kreslina. Za razliko od Plavega orkestra je Balašević nekoliko bolj umetniški, a vseeno dovolj zanimiv, da lahko pritegne tudi širši krog občinstva. Moja želja je, da bi iz njegovih ust slišal pesem Računajte na nas, ki je tokrat na žalost ni bilo na njegovem repertoarju. V prihodnosti lahko nanj vsekakor še računamo.

Primož Soban