Spadam med generacijo, ki je odraščala v samostojni Sloveniji, vendar to ne more spremeniti mojega (selektivnega) navdušenja nad skupinami s področja nekdanje Jugoslavije. Mednje zagotovi sodi tudi Plavi orkestar.

Saša Lošić in druščina so imeli sinoči težko pričakovani koncert na Glavnem odru na Dravi v okviru Festivala Lent. Med obiskovalci je bilo mogoče opaziti  ljudi vseh generacij, od najstnikov pa do tistih, ki počasi vstopajo v jesen svojega življenja. Tribune Glavnega odra so bile razprodane navkljub oblačnemu in za konec junija ne ravno toplemu vremenu. Zanimivo je tudi dejstvo, da je imela skupina svoj prvi koncert v Mariboru leta 1985 v Ljudskem vrtu, kar je v uvodu povedal tudi Lošić. Sledilo je “referendumsko vprašanje” občinstvu, ali si želi starih ali novih pesmi. V duhu jugonostalgije je bil odgovor seveda na dlani. To je bilo še posebej zanimivo ob dejstvu, da nas je bila večina prisotnih rojena po letu 1980. Dobri stari hiti očitno odlično vžgejo tudi pri tistih, ki nas tedaj še ni bilo na svetu.

In se je začelo. Z Revolucijo iz njihovega zadnjega albuma z naslovom Sedam. Nadaljevalo pa z Lovcem in košuto. To seveda ni bil vrhunec koncerta omenjene zasedbe, saj se je občinstvo najbolj razživelo ob zimzelenih Suadi, Sava tiho teče, Bolje biti pijan nego star, “japonski pesmi” Ako su to, Kad ti ljubav ime prozove in ostalih uspešnicah skupine, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja veljala za eno najbolj priljubljenih v nekdanji skupni državi. Škoda je le, da se “Loša” ni spomnil, da bi pri pesmi, ki govori o Savi, namesto omenjene reke v besedilu, omenil Dravo. Pa kdaj drugič.

Saša Lošić se je občinstvu skušal prikupiti tudi z nekaterimi besedami v slovenskem jeziku, za katerega je dejal, da ga govori “kot Tarzan.” Poseben trenutek je bil tudi, ko je skupina zaigrala melodijo pesmi Dan ljubezni, s čimer se je med nastopajočimi in občinstvom vzpostavila posebna sinergija. Za celotno prireditev bi lahko rekli, da so poslušalci nastopajočim tako rekoč “jedli iz roke,” kar je ustvarilo zelo dobro vzdušje. To se je potrdilo tudi na koncu, ko so gledalci na tribunah skupini namenili gromek aplavz, zaradi česar so jih nagradili še z dvema pesmima. Z odra sta se slišali še “Hajde da ludujemo” že skoraj pozabljene pevke Tajči in pesem s simboličnim naslovom Odlazim (odhajam). Zelo čustvene pa so bile tudi Lošićeve zaključne besede: “Tudi po več kot tridesetih letih čustva postavljamo pred interese. Še vedno smo zgube iz gimnazije.” Sam pa bi zaključil zgolj z besedami, da naj Plavi orkestar ostane tak, kakršen je, zato upam, da se še kdaj vidimo.

Primož Soban