Novice, Slovenija

Cerarjev Miro ni bil za politiko. Bo z Marjanom Šarcem kaj drugače?

Z včerajšnjim dnem so pričeli teči roki za zbiranje kandidatnih list za letošnje državnozborske volitve, ki jih morajo politične stranke predložiti v potrditev Državni volilni komisiji (DVK). Raziskave javnega mnenja napovedujejo tesen izid. Trenutno kaže, da se bodo za zmago udarile Lista Marjana Šarca (LMŠ), Slovenska demokratska stranka (SDS) in Socialni demokrati (SD). Preden se spustimo v preigravanje o morebitnih povolilnih koalicijah, moramo še kakšno reči tudi o Stranki modernega centra (SMC), ki je minula štiri leta vodila vlado, trenutno pa je po javnomnenjskih anketah na četrtem mestu.

Miro Cerar je leta 2014 vstopil v politiko kot poosebljenje morale in etike. Veljal je za uglednega pravnega strokovnjaka ter izražal svoja mnenja o aktualnem družbenem dogajanju, ki so bila nemalokrat kritična do tedanjih akterjev na političnem prizorišču. Kot sina dvakratnega olimpijskega prvaka na konju z ročaji Miroslava Cerarja in nekdanje generalne državne tožilke Zdenke Cerar se ga je prijela podoba vzgojenega fanta s številnimi osebnimi odlikami, kot so poštenost, delavnost, strokovnost in tudi duhovna zrelost. A Miro Cerar kmalu po prevzemu oblasti ni bil kos vedno večjim apetitom posameznih interesnih skupin, podobno kot njegovim predhodnikom so se mu pričeli dogajati kadrovski zdrsi, ob begunski krizi je Slovenijo obdal z bodečo žico (ki še vedno ni odstranjena), nato pa po dveh letih vladanja ob protestih v Luki Koper še neposrečeno izjavil, da delavci ne morejo voditi države. Reakciji na begunsko krizo in delavske proteste kažeta, da Cerarju strpnost in ekonomska demokracija nikoli nista bili blizu, temveč ga je odnos do beguncev in delavcev umestil na desni pol političnega spektra.

Miroslav_Cerar_small

Podobno nenačelno kot premier je delovala tudi celotna koalicija, za katero se je zdelo, da med koalicijskimi partnerji ni kakšne posebne ljubezni, saj jih je skupaj držala zgolj želja po politični stabilnosti, posamezne odločitve pa so se sprejemale samo zato, da bi bil “mir v hiši.” Po štirih letih se zdi, da so bile besede njegove pokojne matere, ki jih je na dan privlekel Bojan Požar, da “naš Miro ni za politiko,” naravnost preroške.

Toda ob koncu lanskega leta se je na slovenskem političnem parketu pojavil nov obraz Marjan Šarec. Ta je zaslovel z imitiranjem številnih slovenskih politikov od Karla Erjavca, Janeza Janše in pokojnega Janeza Drnovška. V politiko je sicer stopil že leta 2010 kot župan Kamnika, vmes je bil še član Jankovićeve Pozitivne Slovenije, po lanski predsedniški kandidaturi pa se je odločil, da bo na tokratnih volitvah nastopil s svojo stranko, ki podobno kot SMC pred štirimi leti, nosi ime svojega predsednika in ustanovitelja. Kljub temu da ga skušajo mediji blizu SDS prikazati kot produkt stricev iz ozadja, se zdi, da so njegovi nazori bolj zmerno konservativni ali pa vsaj konservativno liberalni. To kaže tudi dejstvo, da se je pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami povezal z Listo za pravičnost in razvoj, ki jo vodi Stojan Auer, ta pa se je na volitvah leta 2011 povezal z Janezom Janšo. V oči bode tudi dejstvo, da se Šarec poleg Cerarja edini ni želel opredeliti do vprašanj, ki jih je nanj naslovil SVIZ. Na podlagi omenjenih dejstev je vsekakor mogoče sklepati, da Marjan Šarec ni ravno “trd levičar.”

Marjan Šarec

Foto: Wikipedija

Zanimivo bo tudi videti, kako se bosta na volitvah odrezali SD in SDS. Prva se na volitve odpravlja z nekoliko pomlajeno in prenovljeno ekipo, v kateri ne manjka novih obrazov, a je ob tem treba dodati, da stranka še vedno ni opustila navezanosti na njenega nekdanjega predsednika Boruta Pahorja. Poleg notranjih dilem pa ima še veliko tekmecev na desnici in levici, ki ji bodo lahko očitali nenačelnost, odgovornost za preplačan projekt TEŠ 6 in premalo odločno držo ob prodaji državnega premoženja. SDS je stranka, ki ji od leta 1993 predseduje Janez Janša. Slednji še vedno ne tolerira nikakršne opozicije znotraj stranke, saj je obdan s svojimi zvestimi pristaši. Njen rezultat je odvisen od števila “vernikov,” ki bodo 3. junija prišli na volišča, v primeru zmage SDS-a pa se poraja vprašanje, ali bo Janezu Janši uspelo sestaviti vlado. Če mu to ne bi uspelo, bi bila Slovenija najverjetneje pred daljšim obdobjem politične nestabilnosti. Janševa zmaga in uspeh pri sestavljanju vlade pa bi Slovenijo približala državam višegrajske četverice (Madžarski, Poljski, Slovaški in Češki).

Hud boj se bo bil tudi za vstop v parlament, kjer trenutno najbolje kaže Levici, Novi Sloveniji in DeSUS-u. Izmed omenjenih treh se kot najbolj kompatibilen koalicijski partner kaže DeSUS, za katerega ne bi bilo presenetljivo, če bi vstopil v desnosredinsko vlado. Nova Slovenija je najbolj kompatibilna v koaliciji s SDS, sodelovala pa bi lahko tudi z Listo Marjana Šarca in SMC-jem. Levico si je možno predstavljati zgolj v vladi, v kateri bi sodelovala tudi SD, a bi bilo takšno sobivanje zaradi medsebojnega rivalstva in tudi nekaterih programskih razlik zelo naporno za obe strani.

Za zaključek zapišimo zgolj to, da bi zmagi SD-ja ali SDS-a pomenili zmagoslavje starih bogov, zmaga Marjana Šarca pa bi Slovenijo ponovno popeljala v čudoviti svet polomljenih novih obrazov. Upamo lahko le, da tudi čez štiri leta ne bomo ponavljali stavka:”Naš Marjan ni bil za politiko.”

Primož Soban

april 17, 2018

About Author

PrimozS


Dodaj odgovor

Najnovejši komentarji
    Koledar objav
    april 2018
    P T S Č P S N
    « Mar   Maj »
     1
    2345678
    9101112131415
    16171819202122
    23242526272829
    30