V teh dneh slovensko in svetovno javnost pretresajo zaostreni odnosi med Veliko Britanijo in Rusijo ter ZDA in Kitajsko. V prvem primeru je jabolko spora napad z živčnim strupom na nekdanjega ruskega dvojnega agenta Sergeja Skripala, v drugem pa carinska vojna med državama, ki se lahko pohvalita z največjim gospodarstvom na svetu. Oba primera kažeta, da so odnosi med velesilami vedno bolj napeti, saj so dosegli najnižjo točko po koncu hladne vojne. Dogajanje po svetu se posredno dotika tudi Slovenije, saj je Rusija ena izmed najpomembnejših gospodarskih partneric naše države.

Zaradi tega dejstva se je zunanji minister Karl Erjavec v zadnjih dneh zagotovo znašel v neprijetnem položaju. Slovenija se namreč ni želela solidarizirati z Veliko Britanijo, kot je to storila večina držav članic EU in Nata, temveč je zgolj poklicala na pogovor slovenskega veleposlanika v Moskvi Primoža Šeliga. Razlogi za takšno ravnanje zunanjega ministrstva so zagotovo zelo pragmatični in do neke mere tudi pravilni, vprašanje pa je, na kakšen odmev so naleteli pri naših zaveznikih v EU in Nato. Ob tem se sprašujemo, ali članstvo v Natu Sloveniji v takšni situaciji še koristi.

Rusija je v času vladavine Vladimirja Putina kazala ambicije, da bi se na mednarodnem prizorišču ponovno vzpostavila kot pomembna svetovna velesila. Njen ugled je bil po razpadu Sovjetske zveze in predsednikovanju Putinovega predhodnika Borisa Jelcina precej omajan. K temu so prispevali tudi številni Jelcinovi spodrsljaji, saj je na marsikatero prireditev prišel v vinjenem stanju. Ko je ruski premier in nato še predsednik države postal Vladimir Putin, se je njegova javna podoba precej razlikovala od Jelcinove, saj je dajala vtis odločnega vladarja, ki želi “materi Rusiji” ponovno povrniti sijaj. To je skušal narediti na način, da je leta 2001 spremenil rusko himno. Pred Putinovim prihodom na oblast je to bila t.i. Domoljubna pesem, po njegovem prihodu pa jo je nadomestila Himna Ruske federacije, ki ima povsem enako melodijo kot nekdanja sovjetska himna, pisanje besedila pa je Putin zaupal Sergeju Mihalkovu, avtorju himne, ki je bila v veljavi še v sovjetskih časih. S tem simboličnim dejanjem je novi ruski predsednik nakazal, kakšne so njegove ambicije.

Naraščajoča gospodarska in vojaška moč Rusije je povzročala vedno večje strahove v baltskih državah (Litvi, Latviji in Estoniji) in na Poljskem, saj imajo omenjene države dolgo zgodovino konfliktov z Rusi. Njihovi strahovi so se še stopnjevali ob ruski priključitvi Krima ter vedno bolj avtoritarni Putinovi vladavini, ki se je kazala v umorih novinarjev, zastrupitvah nekdanjih agentov varnostno-obveščevalnih služb in širjenju vpliva v nekdanjih sovjetskih republikah.

Kitajski predsednik Ši Džinping (levo) in Donald Trump (desno)

Za konec se na kratko ustavimo še pri ameriško-kitajskem trgovinskem sporu. Ameriški predsednik Donald Trump je že v predvolilni kampanji leta 2016 obljubljal, da bo dvignil carine na kitajske izdelke, ter ostro kritiziral ameriška podjetja, ki so se zaradi cenejše delovne sile odločila seliti proizvodnjo na Kitajsko ali v katerokoli drugo državo. Cenena delovna sila v azijskih državah je v zadnjih letih povzročila, da so se številne korporacije odločale za selitev proizvodnje v države, kjer so lahko delavce za isto delo plačale manj kot na Zahodu. Slavoj Žižek je ob predsedniških volitvah v ZDA dejal, da si bolj želi izvolitve Trumpa, ker bi ta pospešil razpad ureditve, kot jo poznamo danes. Če se to že mora zgoditi, upamo, da jo bomo odnesli s čim manj praskami.

Primož Soban