Novice, Svet

Priznajmo Palestino in priznali si bomo, da smo suverena država

V iztekajočem se tednu je slovensko politiko vznemirjalo vprašanje, ali naj Slovenija prizna Palestino oz. ali je zdaj pravi trenutek za takšno dejanje. Zagovorniki palestinskega priznanja pravijo, da bi Slovenija s tem potrdila pravico do samoodločbe, na podlagi katere se je pred 27 leti osamosvojila tudi sama, drugim narodom. Nasprotniki menijo, da bi se Slovenija s tem preveč zamerila Izraelu in tudi ZDA. Izraelsko-palestinski konflikt je že sedem desetletij eno najbolj kompleksnih vprašanj na področju mednarodnih odnosov, lahko pa tudi rečemo, da je omenjeni konflikt v zadnjih sto letih bil glavni generator ostalih konfliktov na Bližnjem vzhodu. Palestina je stičišče treh velikih monoteističnih religij: krščanstva, judovstva in islama. Območje je na geopolitičnem pomenu pričelo pridobivati v 20. stoletju, ko je po razpadu Osmanskega cesarstva po Versajski mirovni pogodbi pripadlo Britancem. Ob začetku prejšnjega stoletja so se v Palestino pričeli priseljevati Judje, ki jim je bila med prvo svetovno vojno z Balfourjevo deklaracijo  obljubljena država v Palestini. Judovski naseljenci so tam pričeli kupovati zemljo in se ukvarjati s kmetovanjem. Število Judov v Palestini se je vse do začetka druge svetovne vojne vztrajno povečevalo, zato so bile britanske oblasti prisiljene uvesti kvote za njihovo priseljevanje. V tem času se je tudi vedno bolj krepil odpor arabskega prebivalstva do prišlekov, kar so Britanci skušali administrativno rešiti z dokumenti, ki so jih imenovali Bele knjige, vendar le-teh ni upoštevala nobena, izmed v konflikt vpletenih strani.

Ko človek pomisli na Palestino, se mu nehote utrne primerjava s Kosovom. Podobno kot Kosovo v srbski, ima tudi Palestina v judovski zgodovini (ali če hočete mitologiji), posebno mesto. Judje so namreč po svetopisemski legendi v Kaanan (današnjo pokrajino v Izraelu) prispeli iz egiptovskega suženjstva, potem ko bi jih naj od tam odpeljal Mojzes.  Od tod izhaja tudi besedna zveza “obljubljena dežela,” ki jo je sionizem zelo spretno izrabil za snovanje ideje o judovski državi. Konflikti na območju Izraela so se nadaljevali tudi po 2. svetovni vojni, ko je zaradi velikega števila razseljenih Judov, ki so si želeli priti v Palestino, prišlo do resnejšega spora z Britanci. To se je kazalo v vrsti terorističnih napadov, med katerimi je bil najbolj odmeven tisti 22. julija 1946, ko je skupina judovskih teroristov razstrelila hotel King David, v katerem je bil sedež britanske uprave. Po tem napadu je Britancem kmalu postalo jasno, da vedno bolj napeti situaciji v Palestini niso več kos, zato so se enostavno odločili, da se bodo iz Palestine postopno umaknili, območje pa so prepustili Organizaciji združenih narodov (OZN). Ta je pripravila resolucijo, ki je predvidevala ustanovitev dveh držav: judovske in arabske, Jeruzalemu pa je podelila poseben status pod mednarodnim nadzorom. Resolucija je bila bolje sprejeta pri Judih kot pri Arabcih. Spor tako spet ni bil rešen, kar je pomenilo, da so Judje 14. maja 1948 razglasili neodvisno državo Izrael.

Palestine

Zemljevid, ki prikazuje širitev Izraela od leta 1946.

To je pomenilo arabsko-izraelsko vojno, v kateri pa se je površina Izraela povečala za tretjino, številni Arabci pa so bili primorani zapustiti svoje domove. Nastanek Izraela in njegove vedno večje ozemeljske ambicije, niso krepile nezadovoljstva le med arabskim prebivalstvom v Palestini, temveč tudi med njihovimi rojaki v preostalih arabskih državah, predvsem v Egiptu, Siriji, Jordaniji, Libanonu in Iraku. Omenjene države so se namreč neuspešno vojskovale z novonastalo judovsko državo, poleg tega pa so bile v tedanjem obdobju še monarhije, na čelu katerih so bili prozahodno usmerjeni vladarji iz dinastije Hašemitov. Zaradi poraza proti Izraelu so v številnih državah izbruhnili državni udari, ki so jih izvedli nacionalistično usmerjeni častniki. Ti so nato običajno odpravili monarhijo in razglasili republiko. Skratka nastanek Izraela je imel dolgoročne posledice za celoten Bližnji vzhod, ki jih po vsem svetu čutimo še danes.

V letih 1956, 1967 in 1973 sta se Egipt in Izrael zapletla v več vojaških spopadov, iz katerih pa je kot zmagovalec izšel zadnji, pogosto tudi zaradi pomoči Zahoda oz. predvsem ZDA, saj so slednje izraelsko vojsko oskrbovale z orožjem. Američani so namreč po letu 1956 Izrael pričeli dojemati kot državo, ki predstavlja branik pred nacionalistično, socialistično in prosovjetsko usmerjenimi državami na Bližnjem vzhodu. Takšno stališče se je ohranilo tudi po koncu hladne vojne, le da je strah pred nacionalizmom, socializmom in sovjetskim vplivom, zamenjal strah pred islamskim fundamentalizmom, ki je v zadnjih desetletjih nadomestil ideologijo panarabskega nacionalizma. Arabske države se v zadnjih letih niso več tako neposredno vmešavale v izraelsko-palestinski konflikt, a ključnega cilja, tj. ustanovitve palestinske države, Arabcem še ni uspelo doseči. Pri tem pogosto niso imeli prave podpore, saj je bila celotna zahodna politika podrejena stališču ZDA, ki ni bilo naklonjeno nobeni potezi, če bi bila v nasprotju z interesi Izraela. Slovenska zunanja politika ima tako edinstveno priložnost, da Slovenijo zunanjepolitično postavi na zemljevid držav, ki stališč ne prilagajajo strateškim interesom velesil, temveč nedvoumno dajejo prednost človekovim pravicam in samoodločbi, kot je to pred leti s priznanjem Palestine storila tudi Švedska. S tem priznanjem si bomo tudi sami priznali, da smo suverena država. Zameriti se Donaldu Trumpu ali Benjaminu Netanjahuju pa tudi ne bi smelo biti prevelik greh, mar ne?

Primož Soban

februar 2, 2018

About Author

PrimozS


Dodaj odgovor

Najnovejši komentarji
    Koledar objav
    februar 2018
    P T S Č P S N
    « Jan   Mar »
     1234
    567891011
    12131415161718
    19202122232425
    262728