V teh dneh na Hrvaškem poteka evropsko prvenstvo v rokometu. Vsak zavedni Slovenec si je grizel nohte ob napetih končnicah in skrajno nenavadnih sodniških odločitvah, ki so šle (zanalašč) v škodo naše reprezentance. Marsikateremu ljubitelju športa se bo najbrž za večno vtisnil v spomin neljubi dogodek, ki se je zgodil po izteku igralnega časa, ko sta litovska sodnika prvič v zgodovini uporabila pravilo, po katerem mora igralec nasprotne ekipe ob izvajanju meta s sredine biti oddaljen vsaj tri metre od igralca, ki met izvaja. To pravilo naj bi naša reprezentanca prekršila, zato je bila kaznovana s sedemmetrovko in posledično ostala brez zmage nad veliko Nemčijo. Večina javnosti je bila ob tem ogorčena, a so se kmalu pojavili tudi glasovi, ki so trdili, da se za rokomet ne splača sekirati, saj ima preveč dvoumna pravila, poleg tega pa naj bi veljal le za “vaški” šport, ki ga resno jemljejo zgolj v enem časovnem pasu (beri Evropi). Ob tem seveda moramo dodati, da je tudi za rokomet, tako kot za večino športov značilno, da najbolj konkurenčne reprezentance prihajajo iz Evrope. Takšni športni “ciniki” hkrati tudi sporočajo, da je edini globalno razvit šport zgolj nogomet, vsi ostali športi pa so, z redkimi izjemami, eksotika.

Foto: Wikipedia

Sam si ob tem zastavljam vprašanje, kakšni so sploh kriteriji, po katerih ločimo globalne in “vaške” športe. Prvi bodo rekli, da je to število igralcev, ki se ukvarja z določenim športom, spet drugi bodo trdili, da je to število držav, v katerih je glede na rezultate njihovih reprezentanc moč sklepati, da posamezen šport jemljejo resno, tretji pa bodo navajali višino sponzorskih sredstev, ki jih za sponzoriranje klubov in posameznih tekmovanj namenijo podjetja. Moj odgovor pa bi bil, da se razlike med globalnimi in “vaškimi” športi skrivajo na celini, ki je najbolj izključena iz globalnih tokov, tj. Afriki oz. natančneje njenem podsaharskem delu. V zadnjih desetletjih se je namreč v nogometu za razliko od rokometa izrazito povečal delež vrhunskih igralcev, ki prihajajo iz tega dela sveta. To se je pokazalo tudi ob uspešnih predstavah afriških reprezentanc na zadnjih svetovnih prvenstvih v nogometu. Najbolj vidne vlogo so pri tem igrale reprezentance Kameruna, Slonokoščene obale, Senegala, Gane in v devetdesetih letih tudi Nigerije. Rokomet v omenjenih državah najverjetneje res velja za eksotičen šport, toda ob tem je treba opozoriti, da je bil tudi nogomet do osemdesetih let (glede na kvaliteto) omejen zgolj na Evropo in Latinsko Ameriko, globalen šport pa je postal šele, ko je predsednik Fife postal Brazilec João Havelange, ki pa se je podobno kot njegov naslednik Sepp Blatter zapletel v številne korupcijske škandale.

Foto: Wikipedia

Rokometu takšen globalni preboj za razliko od nogometa na žalost še ni uspel, čeprav se med reprezentancami iz podsaharske Afrike v zadnjem času počasi, a zanesljivo v ospredje prebija Angola, ki je na zadnjem (in želim si, da tudi na letošnjem) afriškem prvenstvu omehčala monopol severnoafriških reprezentanc, predvsem Egipta in Tunizije. Za zaključek pa se ozrimo še v Azijo oz. natančneje v Indijo in Kitajsko, kjer mediji tako rokometu kot tudi nogometu ne posvečajo pozornosti, ki bi bila primerljiva s tisto v Evropi. Skratka, če skušamo razlikovati “vaške” in globalne športe pridemo na koncu do zaključka, da je takšno razlikovanje nesmiselno. Edina razlika se kaže zgolj v debelini denarnic med nogometaši in rokometaši.

Primož Soban