Jernej Štromajer je nedvomno zelo aktiven državljan in nadvse hvaležen sogovornik. Po izobrazbi je politolog. Kot dijak in študent pa je opravljal številne funkcije in bil predsednik tako v dijaški kot tudi v študentski organizaciji. Leta 2014 je bil izvoljen v občinski svet občine Slovenske Konjice, pred kratkim pa se je vrnil iz ZDA, kjer je kot Fulbrightov štipendist preživel devet mesecev na univerzi Wisconsin-Madison, eni najboljših univerz na svetu, ki se nahaja v mestu Madison, v ameriški zvezni državi Wisconsin. Z njim smo se pogovarjali o dogajanju v Slovenskih Konjicah, Sloveniji in ZDA.

V predstavitvi smo povedali, da trenutno opravljate funkcijo občinskega svetnika v Slovenskih Konjicah. Nam lahko opišete kako je prišlo do vaše kandidature na lokalnih volitvah leta 2014?

Skupaj s prijatelji in znanci smo bili aktivni v številnih organizacijah, od dobrodelnih, študentskih do športnih. Družilo nas je nezadovoljstvo s stanjem v lokalnem okolju. Zato smo se mladi odločili, da nastopimo z neodvisno listo na lokalnih volitvah, da pokažemo etabliranim političnim strankam, da se z novimi in svežimi idejami da narediti preboj. Pomemben dejavnik pa je bilo dejstvo, da lokalno sceno v Slovenskih Konjicah že dalj časa obvladuje garnitura SDS, SLS in N.Si. V tem trenutku s stanjem, kakršno je, sam osebno še vedno nisem zadovoljen, čeprav menim, da smo s prebojem v občinski svet dodali nekaj vetra v jadra pri delovanju občinske uprave. Kot svetnik skušam biti kar najbolj aktiven in opozarjam na drugačne metode ter stihijo delovanja občinske uprave in župana. Svoje delo opravljam po najboljših močeh. Kaj bo to prineslo, pa bomo videli na naslednjih lokalnih volitvah.

V medijih je bilo v tem poletju v povezavi s Slovenskimi Konjicami največ govora o obnovi konjiškega bazena. Ta naj bi bil po besedah konjiškega župana Mirana Gorinška precej dotrajan in potreben obnove. Kdo je po Vašem mnenju najbolj odgovoren za to, da se bazen trenutno nahaja v tako slabem stanju?

Stanje konjiškega bazena je res zelo zanimiva tema, ki ponazarja stanje duha v Slovenskih Konjicah. Župan ugotavlja, da je bazen dotrajan, vzdrževan in posledično nevaren, zato ga je treba zapreti. Vendar je ob tem treba povedati, da ta isti župan že 12 let skupaj s stranko SDS, ki je nastavila direktorja konjiške komunale, obvladuje občino do zadnjega “šraufa.” Isti ljudje, ki so odgovorni za stanje bazena, so zdaj nenadoma ugotovili, da se je takšno stanje čudežno zgodilo čez noč, zaradi česar je zdaj treba bazen nujno zapreti. Temu je sledil velik upor lokalnega prebivalstva, ampak lokalna politika je strnila vrste. Na to temo smo v naši svetniški skupini sklicali izredno sejo občinskega sveta, kar se je sploh zgodilo  prvič v obdobju županovanja aktualnega župana. Na to se je župan odzval z izjavo, da gre za politično motiviran poskus, čeprav temu ni bilo tako, saj bazen uporabljajo “lila, pikčasti, zeleni in vijolični” in ne zgolj “rdeči in črni.” Do izraza je prišlo domačijsko dojemanje lokalne politike, po načelu “odločil sem se zapreti bazen, zato ker je malo nevaren.” Do tega ne bi smelo priti, saj se na javni infrastrukturi ne bi smelo varčevati. Bazen v Slovenskih Konjicah je bil odprt tri leta po drugi svetovni vojni. Tedaj je bil očitno v naših krajih standard tako visok, da so si bazen lahko privoščili. V 21. stoletju pa v Konjicah ne moremo imeti bazena. To je absurd. Zgodba pa postane še bolj bizarna, ko izveš, da so v Zbelovem, od koder prihaja podžupan, obnovili lokalni bazen, za katerega so rekli, da je lahko alternativa lokalnemu mestnemu kopališču. To je jasen pokazatelj, da se varčuje na ljudeh, ki živijo v mestu, in morda niso največji pristaši zdajšnjega župana. Skratka nesrečna zgodba o bazenu je, kot sem zapisal v Večeru, simbolika stanja duha lokalnih šerifov, ki ne razumejo poslanstva lokalne javne infrastrukture, in z njo ravnajo domačijsko, da o tem, da je v zvezi s to temo bilo veliko zavajanja, sploh ne govorim. Tako so denimo zaprtje bazena izglasovali že na marčevski seji, čeprav so izvedeniško mnenje dobili šele aprila. To kaže, da gre za politično odločitev župana iz vrst SLS-a in komunale, ki jo vodi SDS-ov direktor. Opozicija oz. vse leve stranke smo glasovale proti takšnemu sklepu, a se je desna koalicija poenotila, kljub temu da ima samo dva svetnika več. Upam, da bodo ljudje na naslednjih volitvah spregledali, da je zdajšnja vladajoča garnitura v Slovenskih Konjicah še slabša od Franca Kanglerja.

Ali po vašem mnenju ne bi bilo nobenega tveganja za kopalce v primeru, da bi bazen ostal odprt?

Tveganje pri bazenu vedno obstaja, saj lahko vsakič nekdo pade ali pa se poreže, ampak ob normalnih vzdrževalnih delih, ki bi morala biti vsako leto in ne zgolj kot gasilski ukrep, bi se takšna vprašanja dalo rešiti. To je pokazalo tudi izvedeniško mnenje. Namesto tega pa je koalicija odlašala do zadnjega, saj so junija sporočili, da je bazen nevaren. To bi morali ugotoviti že prej in ne šele potem, ko sem jaz županu postavil svetniško vprašanje in iz njega izsilil odgovor, da se je odločil, da bo bazen zaprl. Kot občinski svetnik glede tega že od junija zahtevam dokumentacijo, za katero ima pravico vpogleda vsak občan, pa je še zdaj nisem dobil. To kaže na netransparentnost in skrivanje občinske dokumentacije pred svetniki. To se mi zdi sumljivo in se sprašujem, kaj skrivajo.

Zdaj sva se na veliko razgovorila o konjiškem bazenu. Pa pojdiva še na kakšno drugo temo. Veliko svojega časa posvečate tudi obuditvi zadrug oz. zadružniškega sistema, za katerega trdite, da je v tujini precej bolj razvit kot pri nas. Ali lahko našim bralcem na kratko razložite, kaj so zadruge in v čem je njihova prednost v primerjavi z obstoječimi podjetji?

To vprašanje je zdaj kar velik preskok iz javne infrastrukture, ki je v lasti občin na gospodarske družbe. Zadruge so v prvi vrsti podjetja in oblika samopomoči ljudem. V primerjavi s klasičnimi kapitalskimi podjetji pa imajo prednost, da delujejo po članskem modelu, kar pomeni, da v njih ne odloča tisti, ki ima v lasti večino kapitala znotraj gospodarske družbe, ampak vsi člani zadružne skupnosti po načelu “en član, en glas.”Če zelo poenostavimo, lahko rečemo, da so zadruge demokratična podjetja, v katerih vsi deležniki odločajo o delovanju podjetja. Zadružništvo ima več kot 140-letno tradicijo v Sloveniji, vendar ga večina nekoliko pomeša s samoupravnim socializmom, kolektivizacijo, kolhozi in solhozi. V osnovi pa gre za gospodarske družbe, ki temeljijo na članskem vzorcu, in v skladu z načeli ekonomske demokracije pripomorejo k temu, da si ljudje lahko pomagajo sami. Pri tem je še posebej treba poudariti, da zadruge niso model, ki bi prišel k nam iz sovjetske Rusije, temveč iz Nemčije in temeljijo na Raiffeisnovem modelu, ki ga je na Slovenskem prvi uvedel duhovnik in politik Janez Evangelist Krek, hkrati pa imajo zadruge tudi korenine v Veliki Britaniji, kjer je nastala prva potrošniška zadruga. Sam sem soavtor ene izmed študij, ki je predvidevala možnost preoblikovanja trgovske verige Tuš v potrošniško zadrugo. Zadruge niso korak v preteklost, temveč nekaj, kar poznajo skoraj vse zahodne kapitalistične države. Tega ne vidimo samo v Sloveniji, kjer smo vzeli samo tiste najbolj liberalne oblike kapitalizma, ki nam jih je Zahod ponujal na meniju. Lahko rečemo, da smo v tem pogledu naredili veliko napako v procesu lastninjenja, ko smo ljudem, ki so se v šoli učili Samoupravljanje s temelji marksizma razdelili certifikate, za katere sploh niso vedeli, kaj so, saj tega niso poznali. Sem pa prepričan, da bi veliko lažje razumeli, kako deluje demokratična zadruga po načelu en človek, en glas, če bi lastništvo iz družbene lastnine prenesli v delavsko lastništvo v teh podjetjih. To bi si lahko ljudje veliko lažje predstavljali. Način lastninjenja s certifikati pa je omogočil, da so nekateri dečki precej obogateli, drugi pa so si kupili nov televizor. Če potegnemo vzporednice z bazenom, naj povem, da je bistvo zadrug upravljanje s tistim, kar je skupno dobro. Upravljanje lahko poteka bodisi preko trgovine bodisi preko podjetja ali javne infrastrukture, kot je npr. bazen. V ZDA je normalno, da si manjši kraji skupaj zagotovijo brezžični internet po zadružnem modelu, medtem ko si v Sloveniji ne znamo urediti niti bazena preko občine, katere proračun znaša okoli 10 milijonov evrov.

Ko sva že ravno pri ZDA, moram omeniti, da ste tam lansko leto preživeli devet mesecev kot Fulbrightov štipendist na univerzi Wisconsina v mestu Madison, v ameriški zvezni državi Wisconsin. Kaj je bila tema vašega znanstveno-raziskovalnega dela?

Stvari bi rad postavil v širši kontekst. Na doktorski študij na Fakulteti za družbene vede (FDV) sem se vpisal, zato ker sem se želel poglobiti v ekonomsko demokracijo, predvsem pa zadružništvo kot model gospodarjenja, ki predstavlja alternativo sedanji kapitalistični ureditvi znotraj ekonomskega liberalizma, ki je prevladujoč družbeno-politično kontekst znotraj teorije predstavniške demokracije, ki danes prav tako prevladuje v svetu, in je sistem, v katerem se nahajamo. S tega vidika sem pričel pisati doktorsko nalogo z naslovom Zadružništvo v ZDA, kar se sliši morda nekoliko čudno, zaradi česar me je marsikdo vprašal, kje sem našel zadruge v ZDA, saj večina ljudi misli, da tam prevladuje zgolj robati kapitalizem in dirka za dobičkom. A resnica je ta, da v ZDA zadruge predstavljajo večji delež BDP-ja kot zadruge v Sloveniji. V njih je zaposlenih okoli dva milijona ljudi in pokrivajo več gospodarskih dejavnosti, kot so npr. industrija, trgovina, bančništvo in podobno kot v Sloveniji kmetijstvo. ZDA sem si izbral, ker sem želel povedati, da zadruge niso relikt socializma, temveč gre za zahodni model gospodarjenja, zato sem si kot svetilnik neoliberalnega sveta izbral ZDA, da pokažem, da so zadruge tudi tam lahko delujoče in uspešne. Imel sem tudi srečo, da sem bil izbran za Fulbrightovo štipendijo na javnem razpisu ameriškega veleposlaništva oz. State Departmenta, in sem šel na univerzo Wisconsina, kjer je zadružni center, ki je glavni raziskovalni inštitut za zadružništvo v celotni Ameriki. Wisconsin ima zelo močno zadružno tradicijo, ki izhaja iz kmetijskih zadrug, saj tam proizvedejo zelo veliko mleka in sira. Poleg kmetijskih pa poznajo tudi številne druge zadruge, kot je npr. taxi zadruga ali zadruga strojnih inženirjev, ki ima strojegradnjo v obliki zadruge, poznajo pa tudi trgovinske zadruge ipd. Skratka imel sem srečo, da sem lahko devet mesecev v okviru doktorskega študija preživel v ZDA in raziskoval, se udeleževal seminarjev in konferenc. Reči moram, da je bila to enkratna izkušnja.

Kako bi opisali delovanje visokošolskega sistema v ZDA?

Celoten sistem težko opišem, lahko pa povem za svoj kampus imenovan UW Madison. Gre za javno univerzo, ki jo je ustanovila zvezna država Wisconsin, in velja za najboljšo javno šolo v omenjeni zvezni državi. Podobne univerze imajo praviloma tudi druge zvezne države. Madison je znan po jezeru, ki je malo večje od Bohinjskega, in velja za college town oz. univerzitetno mesto, saj je v njem od skupno 250.000 prebivalcev kar 40.000 študentov, ob tem pa je z univerzo povezanih več kot 10.000 ljudi. Mesto z univerzo živi in diha tako z vidika infrastrukture kot tudi z vidika nočnega življenja. Univerza je organizirana kot ogromen kampus ob jezeru, kjer lahko študenti interdisciplinarno izbirajo predmete med sociologijo, ekonomijo in tudi naravoslovjem. Tip organiziranosti je popolnoma drugačen kot pri nas, kjer nihče ni študent univerze, ampak smo vsi študenti fakultet, medtem ko v ZDA vsi hodijo na univerzo, kjer se posamezne stroke med sabo interdisciplinarno prepletajo. Med bivanjem v študentskem domu si študent 24 ur na dan in sedem dni na teden. Zjutraj se zbudiš in greš na faks, ješ in piješ v študentski menzi, popoldne greš na predavanja ali delavnice, ki jih organizirajo študentska društva ali fakultetne organizacije. Tega v Sloveniji ni, ker se vsi umaknemo s fakultet drugam oz. je tega bistveno manj. Vsekakor pa se pozna tudi dejstvo, da se v ZDA v visoko šolstvo vlaga veliko več denarja. Na moji univerzi je imel samo oddelek za šport takšen proračun kot ga ima ljubljanska univerza. Stadion za ameriški nogomet je vsako drugo soboto razprodan, enako velja tudi za košarkarsko dvorano, ki je večja od tiste v Stožicah. Šport je velik biznis, ki prinaša univerzi veliko denarja, a na drugi strani je treba povedati, da Američani vanj tudi veliko vlagajo. Ogromno vlagajo tudi v raziskave. A tukaj nastopi tudi negativna plat, saj so šolnine za naše razmere enormne. Kolega iz Indije je zaradi tega, ker je bil iz države tretjega sveta, plačeval najvišjo možno šolnino na letnik, to je 40.000 dolarjev, brez študentskega doma in prehrane. Študenti so praktično zakreditirani, tisti, ki imajo starše, ki jim to lahko plačujejo, se zaradi tega pretirano ne sekirajo, ostali pa to vidijo kot vstopnico do boljšega življenja. Kljub temu bodo zaradi tega do smrti plačevali nekaj sto dolarjev na mesec. Ljudje tam univerze zelo cenijo, a je na njih zelo težko priti in jih še težje končati, povrhu pa so še zelo drage. Se pa tudi v ZDA v zadnjih letih kaže zmanjševanje proračunskih sredstev za univerze, a to uredijo tako, da povečujejo šolnino, kar jih dela težje dostopne tistim, ki nimajo denarja.

Na te probleme je med predsedniško kampanjo opozarjal Bernie Sanders.

Pa tudi Hillary Clinton po tem, ko je postala predsedniška kandidatka in je prevzela del Sandersove govorice. Vsekakor pa so mladi podprli Sandersa tudi zato. ker je rekel, da ni normalno, da imajo mladi pri 26 letih 100.000 dolarjev kredita.

Dajva še reči kakšno besedo na temo lanskih predsedniških volitev v ZDA. Zdi se, da so volivci zavrnili ambicije Hillary Clinton, da postane prva ženska predsednica v zgodovini ZDA. Ali bi se strinjali z oceno, da so demokrati z nominacijo Clintonove naredili napako zgodovinskih razsežnosti? 

Nihče ni pričakoval niti, da bo Trump postal predsedniški kandidat, kaj šele da bo zmagal. Huffington Post, ki velja za enega najbolj progresivnih ameriških portalov, je Trumpovo kampanjo vodil pod rubriko entertainment (ang. zabava), kar kaže na to, da so ga vsi podcenjevali. Republikanska elita je predolgo čakala, da bi izbrala svojega “netrumpa.” Trump je dobil okoli 30, 40 %, ostali močni kandidati pa med 10 in 15%, zato so odpadali kot muhe. Na republikanski strani sta bila vsaj dva močna, za republikanske razmere normalna kandidata. Eden takih je bil Marco Rubio, mlad Latinoameričan, ki si ga demokrati niso želeli, ker so vedeli, da bodo imeli veliko problemov predvsem z demografskega vidika. Drugi močan kandidat je bil John Kasich, guverner Ohia, ki spada med t.i. swing states (države, ki enkrat voli demokrate, drugič republikance op. a.). A Trumpa je izglasovalo radikalno desno krilo stranke, ki se zdaj kaže v t.i. alt-right sceni, katero pooseblja Steve Bannon, in se le stežka distancira od rasističnih teorij o nadvladi belcev. Ti ljudje so v predvolilni kampanji odpirali vprašanja, ki si jih nihče drug ni upal. Istočasno je šlo za upor jeznih belih moških, ki so navajeni starega načina življenja, in jim kozmopolitski, globaliziran svet ni všeč. To je bil njihov odgovor na osem let Baracka Obame. Istočasno pa je treba priznati, da je Hillary Clinton bila slaba kandidatka oz. je predstavljala politčni establishment, ki so se ga ljudje že naveličali, zato je bil tudi Bernie Sanders tako blizu. Prav tako ni zanemarljivo dejstvo, da jo je leta 2008 premagal razmeroma neznani senator Barack Obama, ki je bil šele leta 2004 prvič izvoljen v ameriški senat. Temu je botrovalo tudi dejstvo, da so ga številni politični operativci videli kot pravi odgovor na osem let vladavine Georgea Busha. Ponovno pa se je tudi pokazalo, da Američani, z izjemo Kennedyjev, ne marajo političnih dinastij.

Ali menite, da bi imel Sanders proti Trumpu večje možnosti kot Clintonova?

Če se ne motim, je Slavoj Žižek dejal, da je Clintonovo izbrala nenaravna koalicija, ki je vključevala tako tiste, ki so bili člani gibanja Occupy Wall Street, do samih borznih posrednikov iz Wall Streeta, kar zagotovo ni bilo dobro. Ankete tej tezi sicer pritrjujejo, a enako so kazale tudi za Clintonovo. Nate Silver, politični analitik New York Timesa, je zapisal, da so ankete na volilni torek v Wisconsinu, kjer sem se jaz nahajal, kazale 99:1 v korist Clintonove. Tudi profesorji na moji univerzi so dejali, da bi Trump lahko morda zmagal v Pensilvaniji in Michiganu, medtem ko bi naj v Wisconsinu zagotovo zmagala Clintonova, saj v tej zvezni državi že od leta 1988 niso volili republikanca. Vsi so se motili. Morda pa se bodo ankete na prihajajočih volitvah v Nemčiji zmotile v korist levice, če so se lani v korist desnice.

Bližava se koncu najinega pogovora. Predlagam, da rečeva še kakšno o slovenski politični sceni. Zanima me, kako bi ocenili predsednikovanje Boruta Pahorja in kdo je po vašem mnenju njegov najresnejši izzivalec?

Borut Pahor je predvsem bil in ostal Borut Pahor. Vsi govorijo, da je edinstven, samosvoj in zelo drugačen, ampak roko na srce, moramo mu priznati, da je relativno uspešno prekrmaril svoj petletni mandat, kljub temu da se marsikdaj ne strinjamo z njim. Večina predlogov, ki jih je dal v Državni zbor, je dobila podporo poslancev, čeprav se sam z marsikaterim ne bi strinjal, vendar nimam večine v Državnem zboru. Na zunanjepolitičnem področju mu lahko priznamo, da se je uspel vzpostaviti kot nekdo, ki ga zunanja javnost jemlje resno, čeprav njegov Instagram kaže drugače. Na žalost pa trenutno ne vidim resnega protikandidata. Če smo imeli pred petimi leti za njegovega resnega tekmeca doktorja politologije, večkratnega evropskega poslanca, podpredsednika stranke SDS Milana Zvera, in tedanjega predsednika Danila Türka, je danes situacija precej drugačna. Danes smo soočeni s situacijo, ko bi rad bil predsednik republike že kar skoraj vsak župan Kamnika ali Kopra, ali kakšen drug lokalni veljak. To je tako, kot bi iz tretje lige želeli igrati Ligo prvakov. Me pa skrbijo teme, ki jih odpira desnica, pri čemer mislim zlasti na debato o pravici do splava. Zdi se mi skrajno nenavadno, da se bomo leta 2017 pogovarjali o tej temi, saj gre za civilizacijski dosežek, pod katerega bi že zdavnaj morali potegniti črto.

V času, ko je bil Borut Pahor predsednik SD-ja, je bil marsikdo v stranki z njim nezadovoljen. Zadnje čase pa izgleda, kot da v SD-ju vlada nostalgija po Pahorjevih časih. Ali bi se strinjali s to oceno?

Sam nostalgije po Pahorjevih časih ne vidim, kljub temu da ga še vedno marsikdo podpira. To se je pokazalo tudi na predsedstvu stranke, kjer je bilo, če se ne motim, proti podpori Borutu Pahorju zgolj nekaj “tovarišic.” Borut Pahor je bil 15 let predsednik stranke in je najuspešnejši še aktiven slovenski politik. Ljudje ga cenijo zaradi njegovih dosežkov.

Zaključiva z bolj lahkotno temo. Veljate za velikega ljubitelja nogometa. Ali si upate napovedati izid sredine tekme Lige prvakov med Mariborom in Spartakom v Ljudskem vrtu?

Napovedujem, da bo Maribor osvojil vsaj točko, ne izključujem pa niti, da bi lahko Tavares zagotovil tri.

Primož Soban