Te dni slovensko javnost skrbi, kako se bo iztekla zgodba prezadolženega Agrokorja in kakšen vpliv bo zadolženost imela na nekoč našega najboljšega soseda Mercator. Ko se tako veliko podjetje znajde v težavah, beseda nacionalni interes dobi povsem nove dimenzije. Mercator je podjetje z dolgo tradicijo, saj je bilo ustanovljeno že leta 1949 pod imenom Živila Ljubljana. Štiri leta kasneje se je podjetje preimenovalo v Mercator in v naslednjih desetletjih tako postalo eno izmed paradnih konjev slovenskega gospodarstva ter s tem posledično nosilec slovenskega nacionalnega interesa. Omenjena besedna zveza je v zadnjih letih po interpretaciji nekaterih slovenskih medijev in politikov dobila negativen prizvok, saj naj bi bil nacionalni interes le krinka za politični vpliv na gospodarstvo. A ob prodaji in grožnji s propadom Agrokorja se zdi takšna razlaga precej neposrečena in celo neumna, saj kar 20.000 ljudem grozi, da bi v primeru stečaja hrvaškega lastnika ostali na cesti. Tako pridemo do zaključka, da smo s prodajo Mercatorja hrvaškemu tajkunu Ivici Todoriću nacionalni interes zamenjali za nacionalno katastrofo.

Foto: N1

Ob tem še bolj boli dejstvo, da Mercator ni prvi primer zgrešene prodaje slovenskega podjetja tujcu dvomljivega slovesa. Lansko leto je javnost presenetila odločitev novega lastnika Elana, ki se je odločil, da ne bo več proizvajal smuči za smučarske skoke, saj naj bi mu proizvodnja le-teh prinašala izgubo. Odločitev je bila še toliko bolj nerazumljiva, ker je v lanski sezoni na Elanovih smučeh skakal tudi Peter Prevc in z njimi prepričljivo osvojil svetovni pokal. Vsak normalni lastnik bi ob tem moral dobiti še dodaten zagon, kajti takšnih šampionov se enostavno ne zavrača, a v Sloveniji je očitno mogoče tudi to. Ukinitev skakalnega programa je za Elan pomenila dokončen odhod iz zimskošportne karavane, v kateri je še v časih socializma, ko mu je bilo poslovno okolje nenaklonjeno ali celo sovražno, kraljeval. Kot zanimivost, nad katero bi se moral zamisliti marsikateri politik, novinar in tudi ekonomist, naj navedem še dejstvo, da se je blagovna znamka Elan v osemdesetih pojavljala v ameriških reklamah. Leta 1993 so se Elanove smuči pojavile v  prizoru filma Ledene steze, ki govori o zgodbi jamajške ekipe v bobu na zimskih olimpijskih igrah v Calgaryju leta 1988, kar dokazuje, da je bilo podjetje vsekakor uspešno in ne zgolj relikt samoupravnega socializma.

Ob koncu moram priznati, da sem tudi sam verjel, da je potrebno podjetjem najti strateškega lastnika in jih tako odtujiti političnemu vplivu, a po dveh tako ponesrečenih primerih sem spoznal, da je z nacionalnim interesom tako kot s prijateljem. Spoznaš ga šele v nesreči.

Primož Soban