Matic Matjašič je zagotovo eden izmed bolj aktivnih mladih v Mariboru. Trenutno je študent  Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, smer evropske študije, zelo je dejaven tudi v številnih mladinskih organizacijah, predvsem pa v Mestnem mladinskem svetu Maribor (MMSM), ki mu tudi predseduje. Veseli nas, da se je odločil dati intervju za naš medij.

Matic, kdaj si vstopil v mladinsko politiko oziroma kakšna je bila tvoja pot do aktivnega mladinskega politika?

Zanimivo vprašanje, na katerega v bistvu niti sam nimam jasnega odgovora (smeh). Vedno me je izjemno zanimalo družbeno dogajanje, starši bi temu lahko pritrdili, da sem že kot otrok redno spremljal TV dnevnik. Prav zaradi svojega zanimanja za različne stvari sem bil tako celotno osnovno šolo predstavnik razreda, za novo poglavje pa štejem predvsem 8. in 9. razred OŠ, ko sem bil predstavnik šolske skupnosti in šolo zastopal tudi na regijskem otroškem parlamentu. Na šoli sem bil pobudnik mnogih akcij in projektov. Zanimiva anekdota iz OŠ je, da so mi številni učitelji, psihologinja in ravnatelj vedno govorili, da bom zagotovo pristal v politiki. Sam sem se tega široko ogibal in zanikal, no, takratni in še vedno aktualni ravnatelj, je danes tudi mestni svetnik in ob tej anekdoti se iskreno nasmejiva, saj so imeli učitelji in ravnatelj očitno še kako prav.

Ob začetku srednje šole sem se bolj posvetil novemu sistemu šolanja in pridobivanju znanja, takrat še z izjemnim zanimanjem za računalništvo, a je drugo polovico mojih srednješolskih dni zaznamovala predvsem mladinska politika. Ob izjemni aktivnosti v šolski dijaški skupnosti sem bil namreč izvoljen v predsedstvo Dijaške organizacije Slovenije (DOS), kar je bila zagotovo nova prelomnica. Skoraj 3 leta sem bil aktiven v vodstvu te nacionalne organizacije in doživel res mnogo. Priložnost soustvarjati spremembe za celotno populacijo dijakov v Sloveniji skozi različne aktivnosti, seje v parlamentu, srečanja z ministri in celo s predsednico vlade, so zagotovo neprecenljive izkušnje. Kot mednarodni predstavnik pa sem imel izjemno priložnost sodelovanja tudi v mednarodnem organiziranju različnih aktivnosti po celotni Evropi. Kasneje sem bil še varuh dijakovih pravic in se neposredno srečeval z njihovimi težavami ter jim pri tem pomagal. V teh letih, pravzaprav na vrhuncu ekonomske in politične krize, ko je bila »politika« verjetno najbolj osovražen pojem v Sloveniji, sem se odločil, da želim (p)ostati aktiven v politiki, zaenkrat seveda mladinski. Racionalne razlage za to verjetno ni, preprosto sem čutil, da to želim in moram početi, da ob tem uživam, pa čeprav gre za izjemno zahtevno pot (tudi o tem kasneje). Nadaljevanje z aktivnostmi na lokalni ravni, v »totem našem lepem mestu Maribor,« kot rad poudarim, pa je mojo pot zaneslo v mladinski svet in lokalno (mladinsko) politiko, ki je nekako postala, ne samo del mojega delovnika (seveda popolnoma prostovoljnega), ampak velik del mojega življenja.

Zakaj se mladi ne želijo aktivno vključiti v politično življenje?

Trditev, da se mladi ne vključujejo (vključujemo) z največjim navdušenjem v politično življenje seveda še kako drži, gre pa za izjemno kompleksno vprašanje in kot vse, ima tudi to svoje razloge. Zato se mi zdi krivično, ko pogosto to trditev starejše generacije oziroma celotna družba poenostavijo v tezo, da smo današnji mladi »pasivni in apatični«. NE, mladi smo aktivni na različne načine, v družbo se vključujemo preko drugačnih virov, na drugačne načine (nekonvencionalno), zato se družbi pogosto zdi, da smo mladi »pasivni/apatični,« v resnici pa družba ne prepozna naše aktivnosti in nam ne da dovolj možnosti, da svojo aktivnost izrazimo. Je katerakoli generacija do danes dnevno objavljala svoje mišljenje, kritike, članke, fotografije na »družbenem zidu«? Res, da je to danes lažje zaradi napredka tehnologije, a ravno tukaj je po mojem mnenju tudi ključ. E-participacija in nenazadnje e-volitve so rešitev tudi za višjo participacijo mladih.

Je pa res, tudi sam se strinjam, da bi morali mladi za realne spremembe sodelovati tudi na aktualne konvencionalne načine (udeležba na volitvah, vključevanje v politično življenje ipd.). Imamo eno najnižjih volilnih udeležb med mladimi, eno najnižjih vključenosti mladih v stranke ipd.

O razlogih bi lahko razpravljal ure in ure, vendar bom poenostavil s tremi točkami. Vzgoja in izobraževanje, vzgled ter družbeni odnos do politike. Če začnemo s prvo točko, se že ob kratkem razmisleku spomnimo, da sta politika in družbeno življenje vpričo otrok tista tabu tema, pri kateri morajo otroci in mladostniki v svojo sobo, da lahko starši v miru razpravljajo. Temu obdobju sledi osnovna in srednja šola, kjer naš izobraževalni sistem komaj pusti »povohati« temo aktivnega državljanstva in participacije. Nato pa od mladih pri osemnajstih pričakujemo, da bodo samoumevno z navdušenjem odšli na volitve. O tem, da v medijih tako ali tako pavšalno zasledimo samo afere in negativne politične zgodbe, sploh ne bi zgubljal besed. Tretje, družbeni odnos do politike pa je po mojem ključen, kjer se da zadeve še rešiti tudi na kratki rok. Lahko povem iz osebne izkušnje; v politiko (namerno uporabljam to besedo, pozneje, zakaj) sem se spustil čisto zavestno iz enega samega razloga, opravljati dinamično delo, kjer lahko pomagam družbi in ljudem. Že ko poveš to, večina sogovornikov nesramno pripomni, da itak to delaš samo zaradi denarja. No, tisti, ki me poznajo, vedo, da vse funkcije, ki jih trenutno opravljam, opravljam prostovoljno, torej brez plačila. Včasih za lažje razumevanje komu pokažem svoje število prostovoljnih ur in množim z minimalno postavko študentskega dela. Če bi mi res šlo za denar, verjemi, da bi z vsem časom in energijo, ki jo vlagam v mladinsko politiko, veliko več zaslužil že z najnižje plačanim študentskim delom. Mlademu, ki želi nekaj spremeniti, v obraz govorimo, da itak ne more nič spremeniti, da je zaradi tega, ker hoče nekaj spremeniti, isti kot »vsi tisti umazani politiki.« Včasih doživiš zelo žaljive, celo sovražne izjave zgolj zato, ker želiš nekaj spremeniti, zgolj zato, ker želiš participirati v družbi, v isti družbi, ki na drugi strani obsoja »pasivnost« mladih. Jaz sem sicer trmast in tovrstne žaljivke navadno preslišim. Veliko mojih vrstnikov pa ravno to odvrne od aktivnega vključevanja v družbene spremembe. Besedi »politika« bo potrebno odstraniti ali vsaj zmanjšati negativno konotacijo. Verjemi, tu je tista blokada, ki mlade odvrne od večjega vključevanja, starejšim generacijam pa to seveda očitno ustreza. In prav zato vedno odkrito povem, da sem mladinski politik. Kljub vsemu delu, želji, da nekaj spremenim, me res zgolj beseda na p naredi slabega človeka? V očeh mnogih žal, ja. Naslednjič, ko s prstom pokažete na mlade, kako »apatični in pasivni« da smo, postavite pred sebe ogledalo in poglejte, na koga kaže vaš prst.

V MMSM-ju sodelujejo številne organizacije. Mi jih lahko opišeš in poveš, kakšne naloge ima MMSM?

Res je, Mestni Mladinski svet Maribor (MMSM) trenutno združuje 22 organizacij iz Mestne občine Maribor. Gre za mladinske centre, podmladke političnih strank, kulturna, športna, študentska društva, skratka za cel spekter različnih organizacij. Vsem je skupno, da delajo po načelu »mladi za mlade.«

Mladinski svet lokalne skupnosti, kar je po strukturi MMSM, je pri nas še dokaj neprepoznana struktura. Mladinski svet ni, ne društvo ne mladinski center, ne javni zavod, mladinski svet je preprosto mladinski svet. Določa ga posebni zakon (Zakon o mladinskih svetih) prav zaradi številnih specifik in nalog lokalnega mladinskega sveta.

Lokalni mladinski svet predstavlja krovno mladinsko organizacijo na lokalni ravni. Kot že rečeno, združuje namreč zelo širok spekter mladinskih organizacij. Druga pristojnost (in hkrati velika odgovornost) je zastopanje vseh mladih (15-29let) v občini. Kot reprezentativna organizacija mladih imamo namreč pristojnost spremljati vse procese in odločitve, ki kakorkoli vplivajo na mlade, prav tako ima na drugi strani občina zakonsko obveznost mladinski svet obveščati o svojih aktivnostih. To v praksi pomeni, da predstavniki MMSM spremljamo seje mestnega sveta, odbora za mladino, aktivno sodelujemo v komisiji za mladinska vprašanja (trenutno ji tudi predsedujemo), redna srečanja z lokalnimi politiki vse tja do župana, predvsem pa odzivi in konstruktivne pripombe na vse zadeve, ki se dotikajo mladih. Pri tem seveda v največji meri z različnimi projekti (naš najbolj znan »Glas mladih Maribor«) vključujemo čim širši krog mladih in vzpodbujamo njihovo aktivno participacijo.

Morda se zdi na prvi pogled zastopanje mladih ob tako širokem spektru mladinskih organizacij praktično nemogoče, a verjemi, da ko je pred nami tematika »MLADI,« se znamo poenotiti. To dokazujejo tudi podmladki političnih strank iz popolnoma različnih polov, kar se v »odrasli« politiki zdi nemogoče.

Seveda so ob vsem tem na široko odprta vrata naših prostorov »Hiša mladih« na Trgu revolucije 9 (ob sladolednici ob Starem mostu), kjer ponujamo prostore v uporabo različnim mladinskim organizacijam. Prostori pa so tudi sicer odprti za vse mlade. Zgolj kava, računalniški kotiček ali pa udeležba v aktivnostih, morda tehnična pomoč pri kakšnem projektu v lokalnem okolju. Zdaj veste, kaj delamo in kje smo. Se vidimo v Hiši mladih!

Številni mladi v Mariboru in Sloveniji se soočajo z nezavidljivim socialnim položajem, saj jih tare brezposelnost, negotove oblike zaposlitve in stanovanjska problematika. Kakšne so bile aktivnosti MMSM-ja, da bi se omenjene težave izboljšale?

Res je. Žal. Brezposelnost in stanovanjska problematika sta najvišje uvrščena problema mladih (kar so izrazili tudi v lanski lokalni anketi), res pa je tudi, da mladinske organizacije nimamo čarobne palice. Delamo vse, kar je v naši moči, da probleme mladih, kar se da omilimo. Pomagamo s prehodnimi rešitvami, inovativnimi idejami in seveda pritiskom na odgovorne, a kaj več od tega žal ni v naši moči.

MMSM je tukaj predvsem v vlogi izvajanja »pozitivnega pritiska« na lokalne odločevalce. Kot rečeno, spremljamo vse aktivnosti Mestne občine Maribor in njenih organov, ter seveda konstruktivno kritiziramo (kdaj tudi pohvalimo) njihove odločitve. Glede zaposlovanja smo v lanskem letu preko komisije za mladinska vprašanja razdelali nekatere ukrepe iz lokalnega programa za zaposlovanje mladih, a žal, vse bolj ugotavljamo, da so to zgolj obliži na rane. Gre namreč za problem, ki ni samo lokalen.

Letos smo izjemno aktivni na področju stanovanjske problematike. Že lanskega prvega aprila (seveda ni bila prvoaprilska šala) smo na župana naslovili pobudo, da del občinskih stanovanj, ki so jih nameravali poceni prodati, doda v sklad neprofitnih stanovanj in s posebnim razpisom (podobnim, kot ga je izvedla Mestna občina Celje ali Ljubljana) ta stanovanja dodeli mladim parom, mladim družinam. Navdušenja za to idejo s strani občine sicer ni bilo, saj je seveda »lažje« to prodati in zapolniti luknjo v proračunu. Vendar verjamemo in vztrajamo, da je ni boljše investicije kot investicija v mlade. »Maribor ima priložnost« (kot je bil tudi slogan občine ob zloglasni kampanji A proti B), da z minimalnim vložkom in trudom nameni stanovanja mladim družinam. Takšne priložnosti pač ne smemo izpustiti, zato smo v mladinskem svetu odločeni, da bomo s tem predlogom vztrajali. Zasledili smo tudi, da bodo prihodki od prodaje stanovanj namenjeni za investicije v infrastrukturo. A če sem zelo direkten, Maribor lahko ima tudi zlate cevi za vodo in plin, najboljšo komunalno infrastrukturo daleč naokrog, pa mu to nič ne pomaga, če v mestu ne bo ljudi. Če sem še malce ciničen, ograja na meji namreč ne ustavlja mladih, ki bežijo v tujino. Prav zato je potrebno še toliko bolj prioritetno vlagati v mlade, v reševanje njihove brezposelnosti in stanovanjske problematika.

 Pred kratkim smo vstopili v novo leto. Kakšne so tvoje želje za leto 2017?

V bistvu je moja želja zelo skromna in za nekdanje generacije samoumevna, za današnje pač ne. Da se mladi ne bi soočali s socialnimi problemi (brezposelnost, stanovanjska problematika…) in bi lahko v polni meri izkoristili mladost, se izobraževali, načrtovali družino in samostojno življenje. Mladinske organizacije pa bi se ukvarjale z našo primarno nalogo in ne z reševanjem socialnih situacij, kjer tako ali tako ni vse v naših močeh.

Primož Soban