Minuli četrtek je Državni zbor po nujnem postopku sprejel novelo Zakona o tujcih. Slednja zaostruje vstop beguncem in migrantom na slovensko ozemlje, saj onemogoča prošnjo za azil osebam, ki bi v Slovenijo vstopile nezakonito. Zakon predvideva, da bi bili do azila in bivanja v Sloveniji upravičeni zgolj mladoletniki, hudo bolni in osebe, za katere bi obstajala bojazen, da bodo ob vrnitvi v domovino tam deležni mučenja. Posebej pa bode v oči sprejet amandma, po katerem bodo ti ukrepi stopili v veljavo že, če jih bo v Državnem zboru potrdilo zgolj 46 poslancev in ne dvotretjinska večina, kot je bilo sprva predvideno. Presenetljivo je zlasti dejstvo, da so se ob razpravi in glasovanju poslanci vladajoče SMC večinsko postavili na stran SDS in NSi. To dokazuje, da Miro Cerar pred volitvami leta 2014 ni imel jasno začrtane vizije, kakšno politiko želi voditi, temveč se je odločil, da bo svoje poteze sproti prilagajal javnomnenjski všečnosti in morebitnemu pritisku desne opozicije.  V nasprotno ga ni prepričalo niti nasprotovanje poslanske skupine koalicijskih partnerjev Socialnih demokratov in dela DeSuS-a. Poleg omenjenih so nasprotovanje zakonu izrazili tudi ZL in nepovezani poslanci.

Nerazumljivo hitenje z novelo zakona je bila predvsem želja notranje ministrice Vesne Györkös Žnidar, na stran katere se je postavil tudi premier. Lahko rečemo, da sta se pri sprejemanju odločitve o tem zakonu v SMC izoblikovali dve struji; konservativna, ki jo predstavlja Györkös Žnidarjeva in liberalna, ki jo zastopa predsednik Državnega zbora Milan Brglez. Sodeč po glasovih poslancev ima prva večino. Sprejeta novela nedvomno daje veter v jadra tistim, ki pravijo, da Slovenija ne more sprejemati beguncev, saj je dovolj revežev že v Sloveniji. Slednje morda drži, a se ne moremo znebiti občutka, da nasprotniki beguncev to poudarjajo zgolj v luči begunske krize, medtem ko sicer za obubožane državljane Republike Slovenije ne storijo veliko. Nepredstavljivo se zdi tudi dejstvo, da bi ob morebitnem ponovnem navalu beguncev in migrantov v Evropo in Slovenijo, slednja enostavno zaprla svoje meje in na tisoče ljudi pustila čakati na Hrvaškem, kar bi privedlo do humanitarne katastrofe. V tem primeru bi našo državo nedvomno čakale tudi tožbe na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strassbourgu, ki bi lahko Sloveniji naložilo odškodnine zaradi sistemskega kršenja človekovih pravic, ki bi jih potem morali plačati vsi državljani. Tega politiki javnosti ob sprejemanju tovrstnih zakonov niso povedali.

Foto: Wikipedija

Za zaključek moramo poudariti, da si je slovenska politika v zadnjih letih prisvojila precej pristojnosti, ki lahko odločilno vplivajo na življenje ljudi. Poleg omenjenega zakona je na tem mestu treba omeniti še fiskalno pravilo, ki jemlje moč sindikatom in veča pristojnosti vlade. Če vsa ta orodja dobi v roke Janez Janša, ga zagotovo ne bo potrebno dvakrat prositi, da jih bo uporabil. Zato lahko rečemo, da je Cerar Janši dal neprecenljivo darilo, zaradi katerega bo marsikoga na levici v prihodnosti pošteno bolela glava.

Primož Soban